AUTHOR'S PHOTO STORIES
MAGICAL SHINE OF LIGHT // December 2020
SLO // Čarobni blesk luči
Zaradi Izkušenj, znanja, stereotipov in tabujev, izgubljam zaupanje vase. Tonem v brezno iluzije. Upiram se in se bojujem, da ne bi pristala na dnu. Bolj se upiram, globlje se ugrezam v temo. Na dnu je moj konec. Ni več rešitve! Prepuščam se temu kar sledi. Dotaknem se dna. Padem v temo. Ne, teme sploh ni. Je le ogromno ogledalo. Ogledalo resnice. Pogledam vanj. V njem zagledam … sebe … A ta oseba nisem jaz. Nikakor nisem takšna, kot sem se zrcalila do sedaj. Kaj je drugačnega na meni? Ne vidim, a čutim. Odsev se zdi, kot bi bil magični prehod vame. Res. Praznina v očesni zenici so vrata v drugo dimenzijo. Res me zanima, kaj se za temi vrati skriva. Vstopim skozi zenico mojega očesa. Zaobjame me tišina moje globine... in temo obsije čarobni blesk luči. Zableščim. Zagledam sebe. Vse mi je jasno. Nimam nobene potrebe razumeti. Niti opisati. Sploh pa komurkoli to povedati. Dovolj mi je, da se čutim. Dovolj mi je, da vem. |
Location: Nova Gorica, SLO
200 mm, 1/500, f/4.5, ISO 4000 |
V meni zasije pogum. Dvigujem se. Svetloba me vleče vase. Na poti navzgor iz globin, se soočam z vsem, kar je bilo skrito globoko v meni. Zagotovo vem. Zmorem in znam. Osvobajam se. Ne glede kaj se je zgodilo v preteklosti, sem vredna uspeha, podpore, razumevanja in spoštovanja. Kako je to preprosto res. Vem, da sem vredna vsega na tem svetu. V sebi gojim samospoštovanje. V celoti se sprejemam takšno kot sem.
Plezam na vrh gore iluzije. Na vrhu, se pred menoj razprostira širna praznina, nedotaknjena, tam samo zame. S čarobnim čopičem vizualizacije, na praznino rišem magično pokrajino moje nove realnosti. Brezpogojno in radostno ustvarjam mojo najlepšo življenjsko zgodbo. Zavedam se. Ustvarjam znotraj sebe, z mislimi, občutki in čustvi. Odražam navzven v dejanjih, na materialno dimenzijo.
Ne glede kaj mi govorijo drugi vem, z vztrajnostjo dosežem karkoli vizualiziram. Poslušam nasvete, predloge in dobre namene. Premislim in stkem zanimive ideje v niti moje nove kreacije. Čas ni pomemben, saj zame ne obstaja. Živim za dani trenutek, ki je celo moje življenje... Pot je tista, ki odseva čarobni blesk luči v meni.
Lotim se vseh izzivov in pogumno dosegam zastavljene cilje.
Še vedno delam napake. Napake so dragocene. Preko njih preizkušam neznano. Preko njih ustvarjam kreacije, še nikdar ustvarjene v moji galaksiji. Vem, da nekoč storjena napaka, danes ni več napaka. Je izkušnja, ki izpopolnjuje naslednjo izkušnjo. Preteklost je nepomembna. Saj se vse vrti le okrog situacije, ki se odvija ta trenutek. In ta situacija je ta trenutek popolna. Ne glede kako kreacijo vidijo drugi vem, da s tem, ker dajem popolnoma vse od sebe, ustvarjam najboljši možen rezultat. Ocena drugih je samo vizualni dejavnik. Na moji poti niso bili niti sekundo, zato ne morejo vedeti, koliko mene kreacija vsebuje... Lahko pa jo pogledajo v globino... opustijo ocenjevanja in družbene norme... in ugledajo čarobni blesk luči, ki žari iz nje.
Plezam na vrh gore iluzije. Na vrhu, se pred menoj razprostira širna praznina, nedotaknjena, tam samo zame. S čarobnim čopičem vizualizacije, na praznino rišem magično pokrajino moje nove realnosti. Brezpogojno in radostno ustvarjam mojo najlepšo življenjsko zgodbo. Zavedam se. Ustvarjam znotraj sebe, z mislimi, občutki in čustvi. Odražam navzven v dejanjih, na materialno dimenzijo.
Ne glede kaj mi govorijo drugi vem, z vztrajnostjo dosežem karkoli vizualiziram. Poslušam nasvete, predloge in dobre namene. Premislim in stkem zanimive ideje v niti moje nove kreacije. Čas ni pomemben, saj zame ne obstaja. Živim za dani trenutek, ki je celo moje življenje... Pot je tista, ki odseva čarobni blesk luči v meni.
Lotim se vseh izzivov in pogumno dosegam zastavljene cilje.
Še vedno delam napake. Napake so dragocene. Preko njih preizkušam neznano. Preko njih ustvarjam kreacije, še nikdar ustvarjene v moji galaksiji. Vem, da nekoč storjena napaka, danes ni več napaka. Je izkušnja, ki izpopolnjuje naslednjo izkušnjo. Preteklost je nepomembna. Saj se vse vrti le okrog situacije, ki se odvija ta trenutek. In ta situacija je ta trenutek popolna. Ne glede kako kreacijo vidijo drugi vem, da s tem, ker dajem popolnoma vse od sebe, ustvarjam najboljši možen rezultat. Ocena drugih je samo vizualni dejavnik. Na moji poti niso bili niti sekundo, zato ne morejo vedeti, koliko mene kreacija vsebuje... Lahko pa jo pogledajo v globino... opustijo ocenjevanja in družbene norme... in ugledajo čarobni blesk luči, ki žari iz nje.
ČAROBNI BLESK LUČI
Notranji glas me nikdar, resnično ni podpiral,
le dvome v meni zbujal in nenehno me zaviral,
ne zmorem in ne znam, ponavljal mi besede,
naj vodijo me drugi, po izbirah ni potrebe.
Verjela sem mu slepo in sledila vodstvu drugih,
dobivala pohvale, od vseh v različnih slogih,
vesela za vse zmage, a nobene čisto moje,
živela sanje drugih in pozabila na svoje.
Nenehno sem se bala, izražat svoje mnenje,
ker vanj nisem verjela, sem si večala trpljenje,
v oklep sem se odela in mojo notranjost zakrila,
napačno pot izbrala in se popolnoma izgubila.
Neizražena osebnost, z bliščem zaslepljena,
zvišala sem vrednost, a žal od drugih sem zgrajena,
a pod vso to armaturo, skriva moja se milina,
ki se nikdar še nobenemu, resnično ni razkrila.
Vse kar imam v sebi, sem želela spremeniti,
a sprejela sem to dejstvo in se prenehala boriti,
z mirom v duši in zaupanjem, začela sem s koraki,
sprememba se razvijala, v priložnosti je vsaki.
Odkrivala sposobnosti, ki skrite sem imela,
ki jih še sama sebi nikdar, nisem razodela,
začela sem sprejemati, izražati vsa čustva,
ki zastrta so bila, v zamaskirana izkustva.
Dojemala sem sebe, se po drugih zgledovala,
a edinstveno sem bitje, ki nikoder ji ni para,
svoje izzive si ustvarjam in premagujem dvome,
vedno jih presežem, ko preobrazim jim atome.
Cilje zdaj postavljam, si prizadevam jih doseči,
rešujem vse probleme, ne izogibam se nesreči,
sprejemam vse ljudi in skupaj z njimi sodelujem,
če česa še ne znam, se s tem spoprimem in delujem.
Stojim na svojih nogah in si postavljam meje,
nikoli več nobeden, ne bo mislil, namesto mene,
prevzemam odgovornost, za moja vsa dejanja,
učim se iz izkušenj in nadgrajujem svoja znanja.
Čarobni blesk v življenje, sproščam v polni luči,
samozavest v meni, sije v polni moči,
samostojnost bivanja, se radostno razkriva,
zaupam zdaj v sebe in si nisem več ovira.
le dvome v meni zbujal in nenehno me zaviral,
ne zmorem in ne znam, ponavljal mi besede,
naj vodijo me drugi, po izbirah ni potrebe.
Verjela sem mu slepo in sledila vodstvu drugih,
dobivala pohvale, od vseh v različnih slogih,
vesela za vse zmage, a nobene čisto moje,
živela sanje drugih in pozabila na svoje.
Nenehno sem se bala, izražat svoje mnenje,
ker vanj nisem verjela, sem si večala trpljenje,
v oklep sem se odela in mojo notranjost zakrila,
napačno pot izbrala in se popolnoma izgubila.
Neizražena osebnost, z bliščem zaslepljena,
zvišala sem vrednost, a žal od drugih sem zgrajena,
a pod vso to armaturo, skriva moja se milina,
ki se nikdar še nobenemu, resnično ni razkrila.
Vse kar imam v sebi, sem želela spremeniti,
a sprejela sem to dejstvo in se prenehala boriti,
z mirom v duši in zaupanjem, začela sem s koraki,
sprememba se razvijala, v priložnosti je vsaki.
Odkrivala sposobnosti, ki skrite sem imela,
ki jih še sama sebi nikdar, nisem razodela,
začela sem sprejemati, izražati vsa čustva,
ki zastrta so bila, v zamaskirana izkustva.
Dojemala sem sebe, se po drugih zgledovala,
a edinstveno sem bitje, ki nikoder ji ni para,
svoje izzive si ustvarjam in premagujem dvome,
vedno jih presežem, ko preobrazim jim atome.
Cilje zdaj postavljam, si prizadevam jih doseči,
rešujem vse probleme, ne izogibam se nesreči,
sprejemam vse ljudi in skupaj z njimi sodelujem,
če česa še ne znam, se s tem spoprimem in delujem.
Stojim na svojih nogah in si postavljam meje,
nikoli več nobeden, ne bo mislil, namesto mene,
prevzemam odgovornost, za moja vsa dejanja,
učim se iz izkušenj in nadgrajujem svoja znanja.
Čarobni blesk v življenje, sproščam v polni luči,
samozavest v meni, sije v polni moči,
samostojnost bivanja, se radostno razkriva,
zaupam zdaj v sebe in si nisem več ovira.
EMPTINESS // November 2020
SLO // PRAZNINA
Travmatični dogodki v zgodnji mladosti, so bili vzrok, da se je moja duša zlomila. Z zanikanjem travm sem se nezavedno ločila od avtentičnih aspektov sebe. Nadela sem si več mask, za vsako priložnost svojo. Zato, da bi bila sprejeta in ljubljena. To mi na začetku ni povzročalo nobenih težav. Z leti pa sem to zamaskirano igro začela čutiti kot farso. Problem je nastal, ker sem tako dobro in tako dolgo igrala, da sem še sama verjela v svojo igro. Kdo sem v resnici, kaj si resnično želim in kaj čutim, sem tako dobro in tako dolgo nazaj zakopala... da še zdaj ne vem kje iskati. Nastala je ogromna praznina. Zaznavam jo kot boleč notranji primanjkljaj. Občutim jo kot lakoto. Počutim se kot v vakuumu. In padam v neskončno globok prepad. |
Location: Vrtojba, SLO
flash, macro tubes 50 mm, 1/125, f/8, ISO 100 |
Sčasoma sem začela prepoznavati to praznino kot nekaj, kar je potrebno zapolniti. Začela sem z napačno sestavino polnjenja praznine. Z materialnimi dobrinami, imetjem, denarjem in igračkami. Praznino sem samo povečala. Več kot imam, več potrebujem, sem ugotovila... A za moj cilj je vse to le prazen nič.
Kako lahko napolnim praznino? Poslušala sem mojo notranjost in se spustila globoko v črno luknjo. Tam sem prepoznala, da so ravno travme ustvarile to brezno brez dna. Zdraviti sem se začela s sprejemanjem tega, kar se je takrat zgodilo. Odpustila sem si za storjene napake, za skrivanje občutij, ki bi jih morala takoj izraziti. Oprostila sem si, ker se nisem poslušala, a sem slepo sledila vsem, ki so mi prišli na pot. Oprostila sem si, ker se nikdar nisem vprašala, kaj si res želim. Oprostila sem si, ker se nisem nikoli do sedaj res poslušala in zares slišala. Zdaj sem prijazna do sebe. Svoje občutke sprejemam in jasno izražam kar mislim in kaj si želim.
Zavedam se, da izpolnitev praznine ni mogoče napolniti z iskanjem materiala izven sebe v zunanjem svetu. Rešitev je v tem, da se ozrem v svojo notranjost in namenim čas sebi. Vestno sem se podala na pot raziskovanja sebe. Samo tako, se bom lahko res spoznala. Brez mask in iluzij, brez vpliva okolice in ljudi, brez nasvetov in predlogov. Samo jaz in tišina v meni, ki mi pove kar sem. Spoznavam, kakšne so moje resnične želje. Kakšne sanje želim živeti. Kakšne strahove zaobjeti in preseči. V kaj upati in vlagati vso svojo energijo. To je smisel vsakega mojega dneva. S tem polnim praznino v sebi.
Vsak dan se bolje spoznavam. Uživam v tem. Sprejela sem se. Sprejemam in razumem ljudi okoli sebe. Odkrita sem in jasna v izražanju in dejanjih. Odprta in iskrena sem v medsebojnih odnosih. Svobodno izražam čustva in občutke. Jasno preučim in izberem svoja dejanja. Neodvisno razmišljam in odločam o sebi.
Spoznavam svet v katerem živim. Povsem je drugačen od tistega, ki sem ga prej zaznavala. Čeprav se sam ni nič spremenil. Mislila sem, da ga poznam, a zdaj vidim, bil je le slika mojih prepričanj, dogem in iluzij. Brez mask ga zdaj vidim takšnega kot je. Edinstven, raznolik, z neskončno možnostmi. Svet medsebojne naklonjenosti, življenjske energije, druženja in jasnega izražanja. Mnogo več od materialnih dobrin. Svet, kjer se ljudje srečujemo kot bitja ljubezni, to kar smo. In se tega življenja polno veselimo.
Praznina je napolnjena.
Kako lahko napolnim praznino? Poslušala sem mojo notranjost in se spustila globoko v črno luknjo. Tam sem prepoznala, da so ravno travme ustvarile to brezno brez dna. Zdraviti sem se začela s sprejemanjem tega, kar se je takrat zgodilo. Odpustila sem si za storjene napake, za skrivanje občutij, ki bi jih morala takoj izraziti. Oprostila sem si, ker se nisem poslušala, a sem slepo sledila vsem, ki so mi prišli na pot. Oprostila sem si, ker se nikdar nisem vprašala, kaj si res želim. Oprostila sem si, ker se nisem nikoli do sedaj res poslušala in zares slišala. Zdaj sem prijazna do sebe. Svoje občutke sprejemam in jasno izražam kar mislim in kaj si želim.
Zavedam se, da izpolnitev praznine ni mogoče napolniti z iskanjem materiala izven sebe v zunanjem svetu. Rešitev je v tem, da se ozrem v svojo notranjost in namenim čas sebi. Vestno sem se podala na pot raziskovanja sebe. Samo tako, se bom lahko res spoznala. Brez mask in iluzij, brez vpliva okolice in ljudi, brez nasvetov in predlogov. Samo jaz in tišina v meni, ki mi pove kar sem. Spoznavam, kakšne so moje resnične želje. Kakšne sanje želim živeti. Kakšne strahove zaobjeti in preseči. V kaj upati in vlagati vso svojo energijo. To je smisel vsakega mojega dneva. S tem polnim praznino v sebi.
Vsak dan se bolje spoznavam. Uživam v tem. Sprejela sem se. Sprejemam in razumem ljudi okoli sebe. Odkrita sem in jasna v izražanju in dejanjih. Odprta in iskrena sem v medsebojnih odnosih. Svobodno izražam čustva in občutke. Jasno preučim in izberem svoja dejanja. Neodvisno razmišljam in odločam o sebi.
Spoznavam svet v katerem živim. Povsem je drugačen od tistega, ki sem ga prej zaznavala. Čeprav se sam ni nič spremenil. Mislila sem, da ga poznam, a zdaj vidim, bil je le slika mojih prepričanj, dogem in iluzij. Brez mask ga zdaj vidim takšnega kot je. Edinstven, raznolik, z neskončno možnostmi. Svet medsebojne naklonjenosti, življenjske energije, druženja in jasnega izražanja. Mnogo več od materialnih dobrin. Svet, kjer se ljudje srečujemo kot bitja ljubezni, to kar smo. In se tega življenja polno veselimo.
Praznina je napolnjena.
PRAZNINA
Praznina v meni, globoka kakor brezno,
z nepopisno grozo, strmim, v temo jezno,
svetlobe ni, pogrezam se v globino,
vleče me vase, v temno črnino.
Zaznavam njen vakuum, neskončni prepad,
če se zdaj ne premaknem, me čaka propad,
duševne rane, drobijo zavest,
že od zgodnje mladosti, mi glodajo vest.
Travme prikrite, zamrznjene v času,
nastale v drugem, časovnem so pasu,
izgubljene v preteklosti, naj tam bi ostale,
a zakrite v vzorcih, so sedanjost postale.
Vidim da življenje, ponavljajoče je in krožno,
resničnih ni sprememb, počutim se otožno,
le isto se kopiči, praznina se razteza...
širi se in širi... in vame se ugreza.
Praznino znotraj mene, kot lakoto čutim,
nahranit je ne znam, ne vem kaj naj čutim,
ne vem kaj počnem naj, kako jo napolnim,
ali to sploh vem, a se tega ne spomnim?
Vedno bolj se pogrezam, vrzel se le veča,
v tem votlem strupu, ni rešitve, je le ječa,
polnim jo s hrano, z dragulji in cekini,
samo da odvrnem, pozornost praznini.
Zdaj vem da se napolniti, ne da je tako,
material materija, nikakor ni za to,
duhovnega izvora, vsebina je polnila,
odkrit odnos do sebe, je rešitev, ki da krila.
Duševne poškodbe, zakopane so globoko,
v meni naredile, globoko so razpoko,
a skoznjo bom izrila, korenine večne drame,
skopala nov izhod in odkodirala programe.
S seboj naredila, nov sem dogovor,
moj notranji svet, je našel odgovor,
z osvobajanjem duše, sem napolnila praznino,
odvrgla sem vse maske in našla sem ostrino.
Dosegla razodetje sem, jasno spoznanje,
da so moje misli, um, telo, le sanje,
v tej so perspektivi, le izposojeni rekviziti,
ki si jih nikdar, ne bom mogla prilastiti.
Odprtost eksistence, ima vso zaslugo,
da vidim zdaj svet, kot eno samo strugo,
ki izvira iz zavesti, in izliva se v obzorje,
v enem dihu smo zajeti, prepleteni v eno morje.
z nepopisno grozo, strmim, v temo jezno,
svetlobe ni, pogrezam se v globino,
vleče me vase, v temno črnino.
Zaznavam njen vakuum, neskončni prepad,
če se zdaj ne premaknem, me čaka propad,
duševne rane, drobijo zavest,
že od zgodnje mladosti, mi glodajo vest.
Travme prikrite, zamrznjene v času,
nastale v drugem, časovnem so pasu,
izgubljene v preteklosti, naj tam bi ostale,
a zakrite v vzorcih, so sedanjost postale.
Vidim da življenje, ponavljajoče je in krožno,
resničnih ni sprememb, počutim se otožno,
le isto se kopiči, praznina se razteza...
širi se in širi... in vame se ugreza.
Praznino znotraj mene, kot lakoto čutim,
nahranit je ne znam, ne vem kaj naj čutim,
ne vem kaj počnem naj, kako jo napolnim,
ali to sploh vem, a se tega ne spomnim?
Vedno bolj se pogrezam, vrzel se le veča,
v tem votlem strupu, ni rešitve, je le ječa,
polnim jo s hrano, z dragulji in cekini,
samo da odvrnem, pozornost praznini.
Zdaj vem da se napolniti, ne da je tako,
material materija, nikakor ni za to,
duhovnega izvora, vsebina je polnila,
odkrit odnos do sebe, je rešitev, ki da krila.
Duševne poškodbe, zakopane so globoko,
v meni naredile, globoko so razpoko,
a skoznjo bom izrila, korenine večne drame,
skopala nov izhod in odkodirala programe.
S seboj naredila, nov sem dogovor,
moj notranji svet, je našel odgovor,
z osvobajanjem duše, sem napolnila praznino,
odvrgla sem vse maske in našla sem ostrino.
Dosegla razodetje sem, jasno spoznanje,
da so moje misli, um, telo, le sanje,
v tej so perspektivi, le izposojeni rekviziti,
ki si jih nikdar, ne bom mogla prilastiti.
Odprtost eksistence, ima vso zaslugo,
da vidim zdaj svet, kot eno samo strugo,
ki izvira iz zavesti, in izliva se v obzorje,
v enem dihu smo zajeti, prepleteni v eno morje.
TOUCH // October 2020
SLO // DOTIK
Dotik je bil moj prvi stik s svetom. Prišel je pred mojim prvim vdihom, pred mojim prvim zvokom, pred mojim prvim jokom, pred mojim pogledom in pred mojo prvo besedo. Dotik, je prvi od petih čutov, ki sem ga razvila. Je moje najučinkovitejše komunikacijsko sredstvo. Jezik, ki vedno pove resnico. Koža je najstarejši, najobsežnejši in najobčutljivejši organ za stik s svetom. Zato dotik povezuje moje doživljanje sveta z doživljanjem sebe. Je čut, na katerega se popolnoma zanesem, saj ko se nečesa dotaknem, se mi razkrije resnica. Stik z živim bitjem, spusti na dan vsa moja čustva. Dovolj je, da sem v njegovi bližini in že začutim njegovo energijsko polje. Z dotikom pa povzročiva elektromagnetni stik, ki steče skozi moje telo ... v trenutku, ga resnično doživim. Saj ko se nekoga dotaknem, sem pri tem tudi sama "dotaknjena". |
Location: Vrtojba, SLO
50 mm, 1/125 s, f/27, ISO 100 |
V današnji digitalni dobi, pa je v svetu doživljanja prevladal vid. V vizualno naravnani družbeni resničnosti, oko vdira v svet in posameznika. Samozadostnost in agresivnost vida grabi in fiksira, konkretizira, dominira in nadzoruje. Zato družba nadzora poveličuje vid, organ distance in ločenosti.
Jaz pa gledam dlje od vidnega polja vida... Saj vedno izberem dotik, čut bližine, zaupnosti in nežnosti... Saj se zavedam, da sem bitje ljubezni. Na fotografiji:
Rada, se vsak dan dotikam te, toplino tvojo čutim in objemam te, Zlivam in spuščam v tvojo se globino, spet izplavam in odsevam, nad tvojo se gladino. S teboj v sozvočju, združiva se v eno … premešava v enotno, celoto se svileno. Polepšava z objemom, vsakomur dan, kdor naju zaželi si, ga zbudiva iz sanj. Tekoči sva, prisotni vsakemu v vsakdanu. Ob sončnem vzhodu se zbudiva kot po planu, gotovo spet, se snideva v dopoldnevu … in vem... nepogrešljiva sva... v popoldnevu. Se kot kaplja mleka, spet dotikam tebe, kave, preden se pomešava v valovih slave, s soncem jutranjim, ki se odseva name, v skodelici tvoji, okusne bele kave. |
DOTIK
Dotik, moj prvi stik s svetom, takoj zatem, pa moj vdih, z drgetom, v rokah ljubezni, varnega objema, ključnega za klitje, mojega semena. Stik, ki seže, globoko v srce, jezik, ki resnico, vedno pove, z gotovostjo prvi, kot čut se razvije, in vame ljubezen sprejemanja vlije. Sveta se dotikam, na tisoč načinov, kot nežna, resnična, sled spominov, a žal ga je vid, že davno presegel, z matrico zamenjal, kjer ni potreben. V virtualnih svetovih, izgubljate se, sploh niso resnični, a nihče ne ve, z avatarji izginja, vaš pravi stik, v lažnih zgodbah, se zgublja dotik. Vedno povezani, v tehnološki dobi, drsite po pikslih, v zaprti sobi, ste drug ob drugem, a v drugem svetu, sklonjenih glav, na internetu. Ne čutite kože, le stik nevronov, na gladkem ekranu, telefonov, govorite samo, prek mikrofonov, ujeti v spektru, valovanja fotonov. A jaz sem tu, na tem planetu, v telesu čutov, v živem skeletu, izkušnja dotika, mi ne bo odvzeta, jaz odločam, s čim bom prežeta. Nežno dotikam, se tvoje kože, s prsti drsim, med tvoje lase, čutim toploto, tvojega telesa, pridi vame, da vidim nebesa. V ekstaze me vodijo, ustnice tvoje, modre oči, se zrcalijo v moje, nosnice polni, vonj tvojih las, dotik tvojih rok, ustavi mi čas. Vsak tvoj utrip, me spominja na dan, ko prvič prijela, sem tvojo dlan, objel si me tesno, k sebi privil, ustnicam nežno, poljub naslovil. Vnela se želja, dotikov je tvojih, potreba po nežnih, sladkih napojih, prostor ob tebi, na svetu je raj, za vedno pripadam ti, že od tedaj. |
RESEARCH // September 2020
SLO // RAZISKOVANJE
Rodila sem se z darovi, ki napenjajo mišice, razvijajo miselne procese in čutijo zunanje dražljaje. Vendar moj svet ni samo ta, dobro poznan. V globini, zakrit za hrepenenji, fiziološkimi procesi in medsebojnimi reakcijami molekul, je bistvo nekaj, česar se ne da opisati z besedami ali čustvi. Občutek da sem živa. Spoznanje, da je v tem občutku nekaj več, je v meni zanetilo iskrico zanimanja o meni sami. Zdaj iščem izhod iz zasute luknje iluzij prepričanj, zrcaljenja in tujih želja. Razkrivam, ta globoko zakriti košček sebe. Dejansko bistvo s katerim sem se rodila. Preden so se na moj svet začele nalagati plasti drugih ljudi, njihova znanja in izkušnje. Svet ki ga doživljam, obstaja le v moji glavi, čustvih in občutkih, navsezadnje niti mojih. Premikam se k notranjosti, k svojemu bistvu v srce. Navezanost na zunanji svet se krha, zato lahko prepoznavam svoje darove. Izginjajo navezanosti na občutja. Um se obrača navznoter, k svojim koreninam. Spontano se razteza praznina. Briše vse zapise vstavljene vame. Globoko v sebi čutim, da ničesar ni... in tam sem jaz. |
Location: Vrtojba, SLO
macro tubes, bubbles, back light 50 mm, 1/100s, f/9,5, ISO 1000 |
Prišla sem na ta prečudovit svet z namenom razviti ta del sebe in v njem uživati, na kakršen koli način se bo izrazil. Z dopuščanjem vsega osvobojeno shajam sama s sabo. Lastnosti znotraj mene se izražajo skozi moje delovanje. Prepuščam se jim. Peljejo me kot reka iz moje notranjosti navzven, v tok življenja. Svoboda teče skozi mene. Motnost notranjega sveta se vedno bolj bistri. Vračam se k moji resnični naravi. Prepoznavam znanje obeh svetov, zunanjega in notranjega. Skupaj sta povezana v popolno sozvočje. Razkrila sem ta zakriti košček sebe in zdaj vem, da ni samo košček, ampak popolnoma vse kar sem.
RAZISKOVANJE
Rodila sem se čista, neskončnih moči,
zaznala energije sem, nevidnih luči,
v bistvu molekul, spreminjala oblike,
z občutki in dotiki, navezala sem stike.
Sprejemala sem znanja, besede in oblike,
počasi so zakrivali, bistvo prave slike,
resničnost izgubila, v naloženih se plasteh,
se zašla v labirintu, na zrcaljenih poteh.
Doživljam zdaj resničnost, navsezadnje niti mojo,
vendar nočem več odsevov, poiskati hočem svojo,
tuja vsa zrcala, razbijam zdaj pred sabo,
da vidim novo sliko, naj stara gre v pozabo.
Razpoke v ogledalih, so vrata v dimenzijo,
vanje lahko vstopim, le z duhovno alkimijo,
prek atomskega ustroja, navzven v tok življenja,
ki teče skozi mene, v čistost razsvetljenja.
Raziskujem korenine, notranje vesolje,
razteza se praznina, gladka kakor olje,
izbrisani zapisi, transformiran moj odraz,
ničesar tukaj ni ... saj tu ... sem samo Jaz.
Rodila sem se čista, neskončnih moči,
zaznala energije sem, nevidnih luči,
v bistvu molekul, spreminjala oblike,
z občutki in dotiki, navezala sem stike.
Sprejemala sem znanja, besede in oblike,
počasi so zakrivali, bistvo prave slike,
resničnost izgubila, v naloženih se plasteh,
se zašla v labirintu, na zrcaljenih poteh.
Doživljam zdaj resničnost, navsezadnje niti mojo,
vendar nočem več odsevov, poiskati hočem svojo,
tuja vsa zrcala, razbijam zdaj pred sabo,
da vidim novo sliko, naj stara gre v pozabo.
Razpoke v ogledalih, so vrata v dimenzijo,
vanje lahko vstopim, le z duhovno alkimijo,
prek atomskega ustroja, navzven v tok življenja,
ki teče skozi mene, v čistost razsvetljenja.
Raziskujem korenine, notranje vesolje,
razteza se praznina, gladka kakor olje,
izbrisani zapisi, transformiran moj odraz,
ničesar tukaj ni ... saj tu ... sem samo Jaz.
NEVER // August 2020
SLO // NIKOLI
Dejanje, ki se ne dogaja. Ne prej, ne pozneje. Zavedam se, da imam možnost preizkusiti vse na tem svetu. Prav za ta namen mi je dano telo in življenje. Da izvajam dejanja in ustvarjam kreacije. Da živim polnost občutkov in globoko izražam svoje emocije. Da čutim podarjeni trenutek popolne prisotnosti, v katerem je moje celotno vesolje. Čas ne obstaja, nikoli ni obstajal, je le zaznava sistema. Prikazan je, da osredotoča zaznave in razmišljanje na preteklost in prihodnost. Tako nezavedno izničujem dejstvo, da obstaja samo sedanji trenutek. Zavedam se, da imam moč in spoznavam resničnost bivanja in okušanja sveta. Odločam se preizkusiti vse, kar še nikdar nisem. Ustvarjati kreacije, ki jih nikoli nisem, izvajati tehnike fotografiranja, ki jih nikdar nisem in ovekovečiti elemente, ki niso bili še nikdar ujeti skozi objektiv mojega fotoaparata. |
Location: Vrtojba, SLO
macro tubes, bubbles, back light 50 mm, 1/320 s, f/4, ISO 2000 |
Takšno izkušanje odpira meje v mojem življenju. Pozornost na sedanji trenutek je resnično doživetje. Trenutek zdaj je večen. Površnost v odmaknjenosti, usmerjenost v drugi čas, mi je odvzemal možnost te izkušnje. Celostnega trenutka tukaj in zdaj. Vonjave, zvoke, občutke in okuse, ki mi jih vsaka sekunda ponuja. Mislila sem, da sem izkusila že vse ... zdaj vem, da na takšen način še nisem nikoli nič ... do sedaj.
Koliko krat lahko rečem, da sem bila s celotno prisotnostjo pri kateri stvari, brez kančka misli o tistem, kar tisti trenutek ne obstaja? Brez načrtovanja jutri ali misli na včeraj? Brez tolmačenja tistega kar gledam? Brez fantaziranja o predstavah tega kar vidim, čutim, slišim... kako bi lahko bilo in kaj lahko spremenim? Izgubila sem nešteto trenutkov namenjenih samo zame, ki jih nikoli več ne bo mogoče izkušati. A zdaj sem tu in samo tu. Zdaj. Prisotna in samo sprejemam to kar je... samo kar je in nič več kot to. Vsak trenutek sem pozorna na obstoj sebe v tem večnem trenutku zdaj in končno resnično živim pravo resničnost.
Izziv spoznavanja nečesa, kar še nisem nikoli, je edinstven. Skozi moje življenje sem že preizkusila mnogo tehnik fotografiranja in s tem izzivom sem stežka našla nekaj kar še nisem nikoli izvedla. A pustila sem se trenutku in izziv se je sam ustvaril. Našla sem mavrično vesolje, spiralo možnosti in kapljice življenja, ujete v balonček resničnosti. Realnost, ki je tako resnična, dokler ne poči kot milni mehurček. Raziskovala sem in našla izziv, ki ga še nisem izzvala.
Obstaja pa še mnogo izzivov, ki jih nisem izkusila kot fotograf. Opazovanje električnega naboja, ki jo oddaja vsak element na zemlji, skozi Kirlianovo kamero. Pogled skozi mikroskop, kjer se nevidni miniaturni svetovi zrcalijo z našim. In pogled skozi teleskop, kjer preko oddaljenih svetov vidimo obliko našega. In odkljukati še nekaj izzivov iz mojega seznama ... nikoli.
Koliko krat lahko rečem, da sem bila s celotno prisotnostjo pri kateri stvari, brez kančka misli o tistem, kar tisti trenutek ne obstaja? Brez načrtovanja jutri ali misli na včeraj? Brez tolmačenja tistega kar gledam? Brez fantaziranja o predstavah tega kar vidim, čutim, slišim... kako bi lahko bilo in kaj lahko spremenim? Izgubila sem nešteto trenutkov namenjenih samo zame, ki jih nikoli več ne bo mogoče izkušati. A zdaj sem tu in samo tu. Zdaj. Prisotna in samo sprejemam to kar je... samo kar je in nič več kot to. Vsak trenutek sem pozorna na obstoj sebe v tem večnem trenutku zdaj in končno resnično živim pravo resničnost.
Izziv spoznavanja nečesa, kar še nisem nikoli, je edinstven. Skozi moje življenje sem že preizkusila mnogo tehnik fotografiranja in s tem izzivom sem stežka našla nekaj kar še nisem nikoli izvedla. A pustila sem se trenutku in izziv se je sam ustvaril. Našla sem mavrično vesolje, spiralo možnosti in kapljice življenja, ujete v balonček resničnosti. Realnost, ki je tako resnična, dokler ne poči kot milni mehurček. Raziskovala sem in našla izziv, ki ga še nisem izzvala.
Obstaja pa še mnogo izzivov, ki jih nisem izkusila kot fotograf. Opazovanje električnega naboja, ki jo oddaja vsak element na zemlji, skozi Kirlianovo kamero. Pogled skozi mikroskop, kjer se nevidni miniaturni svetovi zrcalijo z našim. In pogled skozi teleskop, kjer preko oddaljenih svetov vidimo obliko našega. In odkljukati še nekaj izzivov iz mojega seznama ... nikoli.
NIKOLI
Izziv, ki nikdar ga še nisem izzvala,
izkustvo, ki nikoli, še nisem spoznala,
kjer moje stopalo, še nikdi ni stalo,
v etru nevidnem, kjer še nič ni nastalo.
Odkrivam svetove, nikdar raziskane,
unikatne skrivnosti, neokrnjene narave,
bistre, bleščeče se sinje pokrajine,
v globinah zajete, neznane divjine.
Bila sem na luni, v vesoljnih lijakih,
kjer rojevajo zvezde se, v prašnih oblakih,
odkrila že vse, kar na svetu obstaja,
le moja notranjost, neraziskana ostaja.
Gledam v zvezde in iščem poti,
prosim Bogove, naj pomagajo mi,
a dovolj je le to, da sežem v sebe,
in do vsega na svetu, več nimam potrebe.
V meni svetloba je, lune in sonca,
spoznala skrivnost sem, ki sploh nima konca,
neodkrito v meni, se jasno razkriva,
zdaj vidim zares, kaj vse v meni prebiva.
Izziv, ki nikdar ga še nisem izzvala,
izkustvo, ki nikoli, še nisem spoznala,
kjer moje stopalo, še nikdi ni stalo,
v etru nevidnem, kjer še nič ni nastalo.
Odkrivam svetove, nikdar raziskane,
unikatne skrivnosti, neokrnjene narave,
bistre, bleščeče se sinje pokrajine,
v globinah zajete, neznane divjine.
Bila sem na luni, v vesoljnih lijakih,
kjer rojevajo zvezde se, v prašnih oblakih,
odkrila že vse, kar na svetu obstaja,
le moja notranjost, neraziskana ostaja.
Gledam v zvezde in iščem poti,
prosim Bogove, naj pomagajo mi,
a dovolj je le to, da sežem v sebe,
in do vsega na svetu, več nimam potrebe.
V meni svetloba je, lune in sonca,
spoznala skrivnost sem, ki sploh nima konca,
neodkrito v meni, se jasno razkriva,
zdaj vidim zares, kaj vse v meni prebiva.
NIGHT SCENE // July 2020
SLO // NOČNA SCENA
Noč je moj najlepši del dneva. Tako barve noči kot lunina moč in zvezdnato nebo, me vedno znova začarajo z neskončno spreminjajočimi se odtenki. Unikatne in nevidne svetove lahko ponoči le kamera zajame. Čas je čarobni faktor nočne scene. Podobo magičnosti pričara pričakovanje, medtem ko se svetloba počasi, počasi, nalaga na senzor. Šele ko se ekran zasveti in prikaže podobo zapisane svetlobe, lahko uvidim svet za oči neviden, drugačen, magičen, neskončen ... Edino tako ustavim čas... in noč dobi, svojo čarobnost. V začetku julija pa se je na nočnem nebu prikazal popotnik. Edinstven čarovnik v fraku, tam... samo zame. Mesec dni bo z mano, nato pa... ga ne bom nikdar več videla. 6.800 let ga bom čakala, da bova lahko ponovno, na nočnem nebu spet skupaj zaplesala. V začetku julija na jutranjem nebu, se mi je več dni izmikal. Vedno znova, sem sončne vzhode prespala, saj ga je Auriga, imela samo zase. A kmalu se je odpravil dalje. Na poti se je nasmehnil tudi soncu, se mu približal in mu podaril bleščice svetlobe. Čakala sem, da bo imel čas zame... Gledala sem ga in ga več noči iskala in iskala. Neke junijske noči mi je nepričakovano zašepetal. Pogledala sem v nebo in ob Velikem medvedu je čakal name. Sončni veter je odrival njegove bleščeče srebrne lase. Očaral me je in namenila sem mu moj čas in sebe. Njegove nevidne barve sem ujela v senzor svetlobe. Tako sem lahko občudovala njegovo svetlečo modro-zeleno krono in srebrne valove njegovih las. Zaplesala sva v sloju zvezdnate svetlobe. Komet Neowise mi je podaril svojo prisotnost. Ob pogledu na njegovo fotografijo, sem uvidela njegov nasmeh, ki se je preslikal na moj obraz. Ta noč je v meni zasijala v posebni luči. Zadihala sem z novo dušo, ponovno sem se rodila. Brez odboja sonca na luni sem videla več nočnega sveta na magični kulisi tega posebnega neba. Slikovitost davne preteklosti in njega, soplesalca, moje daljne prihodnosti. |
Location: Sveta Gora, Nova Gorica
teleplus zoom 400 mm + 1.4x teleplus, 8s, f/5.6, ISO 6400 |
NOČNA SCENA
Noč, moj najlepši, del je dneva,
unikatni svetovi, nevidnega odseva,
ko ustavim čas, se šele razodene,
čarobni faktor, nočne scene.
Barva noči, oblikuje kulise,
neskončne, umetne, svetlobne obrise,
milijone odtenkov, mestnih luči,
spekter noči, v senzorjih oči.
Nočne, skrivnostne, vidne globine,
v temi ustvarjajo, svoje miline,
pravljično gladke, nebeške ostrine,
nikakor ne kažejo, prave jasnine.
Globina vesolja, svetlobo vnaša,
sijaj tisočerih, sonc prinaša,
žari v nočeh, ogrinjalo srebra,
preteklost gledam, na polju neba.
Kot nebesni pojav iz neskončne daljine,
prišel je v eter, moje galaksije,
z repom na hrbtu, v fraku svetlečem,
z zeleno krono, v sloju bleščečem.
Zaplesala sva skupaj, na plesišču žarečem,
plesni spektakel, v objemu ljubečem,
vodili so naju, čarobni vetrovi,
za nama ostali, so srebrni valovi.
V tej noči sijale, so moje oči,
rodile na novo, so se mi moči,
v nebesni kulisi, preteklosti davne,
z mojim plesalcem, prihodnosti daljne.
unikatni svetovi, nevidnega odseva,
ko ustavim čas, se šele razodene,
čarobni faktor, nočne scene.
Barva noči, oblikuje kulise,
neskončne, umetne, svetlobne obrise,
milijone odtenkov, mestnih luči,
spekter noči, v senzorjih oči.
Nočne, skrivnostne, vidne globine,
v temi ustvarjajo, svoje miline,
pravljično gladke, nebeške ostrine,
nikakor ne kažejo, prave jasnine.
Globina vesolja, svetlobo vnaša,
sijaj tisočerih, sonc prinaša,
žari v nočeh, ogrinjalo srebra,
preteklost gledam, na polju neba.
Kot nebesni pojav iz neskončne daljine,
prišel je v eter, moje galaksije,
z repom na hrbtu, v fraku svetlečem,
z zeleno krono, v sloju bleščečem.
Zaplesala sva skupaj, na plesišču žarečem,
plesni spektakel, v objemu ljubečem,
vodili so naju, čarobni vetrovi,
za nama ostali, so srebrni valovi.
V tej noči sijale, so moje oči,
rodile na novo, so se mi moči,
v nebesni kulisi, preteklosti davne,
z mojim plesalcem, prihodnosti daljne.
CIRCLE // June 2020
SLO // KROG
Krog je osnova svete geometrije, geometrija zavesti, ki nima ne začetka ne konca. Vsaka živa stvar ima kodo, po kateri se razvija in raste. Ustvarja se, krog za krogom, eden, na drugem. S pozornostjo opozovanja in iskanja krogov v naravi, sem jih začela opažati vsepovsod. V sestavi polžje hišice, v školjčni lupini, v letnicah drevesnega debla, očesni zenici, v sončnem mrku, milnih mehurčkih in oljnih kapljic na vodi. Slednje so me popolnoma prevzele. Opazovala sem njihove odseve, gibanje na vodi, zbliževanje s sorodnimi kapljicami in končno združevanje v eno. Na fotografiji, ki jo lahko občudujete, sem ujela eno izmed sekvenc njihovega gibanja. Z raziskovanjem simbolike kroga, pa je zraslo moje zavedanje. Odkrila sem, da vsi geometrični liki, nastanejo iz osnove, kroga. Zato krog predstavlja polnost, neskončnost, cikličnost in povezanost. Je izvor vsega, saj vsebuje vzorce stvarjenja sveta in življenja. Razumela sem, da je vse med seboj povezano. Vse je v harmoniji … in harmonija, zdaj polni tudi mene. |
Location: Vrtojba, SLO
macro tubes, oil on water 50 mm, 1/60s, f/6, ISO 1600 |
KROG
Krog je absolutnost, zbran je sam v sebi,
skupek vseh je točk, stvarnosti v meni,
brez začetka je in konca, mandala dimezije,
ko pogledam vase, se mi v popolnosti razkrije.
Krog je celovita, sklenjena krivulja,
množica je točk, ravnino mi izkrivlja,
iz centra ene točke, se širi in razvija,
tokokrog življenja v skrivnostnost me ovija.
Krogi v naravi, ustvarjajo se sami,
letnice dreves so naravni diagrami,
rišejo se kaplje, na vodni panorami,
in v neskončnost vijejo, večni se fraktali.
Kot gibanje je krožno, je takšen tudi tok,
reke in slapovi, valovanje kapljic prog,
začnejo iz gladine in se širše jačajo,
valovi plimovanja, pa se večno vračajo.
Vodni krog, v hidrosferi, blešči, v mavrični se sferi,
v večnem ravnotežju kroži, ozračje polni in ga proži.
Hlapi v oblake, iz ledenikov, pari, iz živih bitij dihov,
vrača z dežjem, se v zemljo, ves krog ponavlja se zavedno.
Vse kar obstaja kroži, v krožnici življenja,
od malega atoma, tja do vesoljnega vrtenja,
vedno se obnavlja, v svetu živih bitij,
sklop celotnega vesolja, planetarnih je sožitij.
skupek vseh je točk, stvarnosti v meni,
brez začetka je in konca, mandala dimezije,
ko pogledam vase, se mi v popolnosti razkrije.
Krog je celovita, sklenjena krivulja,
množica je točk, ravnino mi izkrivlja,
iz centra ene točke, se širi in razvija,
tokokrog življenja v skrivnostnost me ovija.
Krogi v naravi, ustvarjajo se sami,
letnice dreves so naravni diagrami,
rišejo se kaplje, na vodni panorami,
in v neskončnost vijejo, večni se fraktali.
Kot gibanje je krožno, je takšen tudi tok,
reke in slapovi, valovanje kapljic prog,
začnejo iz gladine in se širše jačajo,
valovi plimovanja, pa se večno vračajo.
Vodni krog, v hidrosferi, blešči, v mavrični se sferi,
v večnem ravnotežju kroži, ozračje polni in ga proži.
Hlapi v oblake, iz ledenikov, pari, iz živih bitij dihov,
vrača z dežjem, se v zemljo, ves krog ponavlja se zavedno.
Vse kar obstaja kroži, v krožnici življenja,
od malega atoma, tja do vesoljnega vrtenja,
vedno se obnavlja, v svetu živih bitij,
sklop celotnega vesolja, planetarnih je sožitij.
REFLECTION // May 2020
I realized that reality is a matrix of elements situated on the playing field at my disposal. Created for me, for us, the players of the present. As a video game, it offers me a variety of choices to show up in the outside world, such as challenges and signposts. I pay attention to them and recognize them, moment by moment. They reveal themselves to me when I am active. When I look for solutions from the situation I am in. I also have the choice to ask the matrix for guidance on how best to continue the game. There is always an answer, sometimes clearly visible, and sometimes given as a riddle, in which I have to invest action and insights in order to be able to decipher it. The best answer, however, is when I release the involvement from the situation and open my eyes to the signposts offered to me in the matrix. Among them, I choose the path I want to experience. On it, I meet teammates with whom I work in the experience. Everyone has different strengths, with which we can play the chosen path together and reach the stage on the way to the goal.
This playing field changes according to my inner reflection of feelings. I see them because they are mirrored in the outdoor playground. As energetic as I am, I create such a playing surface and attract such players to me. So I create a challenge for myself, just the way I need to be able to achieve a new level of the chosen game. I once didn’t see this and accused the world of setting enemies, traps, and obstacles for me. But now I know the truth and I am clearly aware of it. I am the one who creates the playground of my life. I attract players, friends or enemies and situations, beautiful or devastating. This realization was hard to accept and understand, the truth that I am alone, responsible for everything that happens to me. To live in the reflection of my inner self. To fight, only with myself. That every enemy is just a reflection of what is inside me that I don’t want to see about myself and don’t want to accept. But I decidedly overcame it all. I accepted myself the way I am. After this act, the reflections on the outside began to show through different people, interesting situations, and original challenges. Now, I accept all of this with a smile. Because I know I am the creator of my own life. Everything that will happen to me, I choose with the orientation of my interior. Only what I create myself will happen. After all, life outside of me is like what happens inside me. |
Location: Nova Gorica, SLO
telephoto zoom 400 mm, 1/320 s, f/5.6, ISO 640 |
SLO // ODSEV
Spoznala sem, da je stvarnost matrica elementov, situiranih na igralnem polju, ki mi je na razpolago. Ustvarjena zame, za nas, igralce sedanjosti. Kot video igrica mi ponuja razne možnosti izbire, ki se kažejo v zunanjem svetu, kot izzivi in smerokazi. Pozorna sem nanje in jih prepoznavam, trenutek za trenutkom. Odkrivajo se mi takrat, ko sem aktivna. Ko iščem rešitve iz situacije, v kateri se nahajam. Na izbiro imam tudi povprašati matrico po usmeritvi, kako je najbolje, da igro nadaljujem. Vedno sledi odgovor, včasih jasno razviden, včasih pa podan kot uganka, v katero moram vložiti akcijo in spoznanja, da jo zmorem razvozlati. Najboljši odgovor pa dobim takrat, ko sporostim vpletenost iz situacije in odprem oči za smerokaze, ki se mi ponujajo v matrici. Med njimi izberem pot, ki jo želim izkusiti. Na njej srečam soigralce, s katerimi sodelujem v izkušnji. Vsak ima drugačne adute, s katermi lahko s skupnimi močmi odigramo izbrano pot in dosežemo etapo, na poti do cilja.
To igralno polje, se spreminja glede na moj notranji odsev občutij. Vidim jih, ker se zrcalijo v zunanje igrišče. Kakor sem energijsko naravnana, takšno igralno površino ustvarjam in takšne igralce privlačim k sebi. Tako ustvarjam izziv sama sebi, točno takega kot potrebujem, da lahko dosežem nov livel izbrane igre.
Nekoč tega nisem videla in obtoževala svet, da mi nastavlja sovražnike, pasti in ovire. A zdaj vem resnico in se jo jasno zavedam. Jaz sem tista, ki ustvarjam igrišče mojega življenja. Jaz privlačim igralce, prijatelje ali sovražnike in situacije, lepe ali porazne. To spoznanje je bilo težko sprejeti in razumeti, resnico, da sem jaz sama, odgovorna za vse, kar se mi dogaja. Da živim v odsevu svoje notranjosti. Da se borim, le sama s sabo. Da vsak sovražnik, je le odsev tistega v meni, česar o sebi nočem videti in ne želim sprejeti.
A sem vse to odločno presegla. Sprejela sem se, takšno kot sem. Po tem dejanju, so se začeli odsevi v zunanjosti kazati preko drugačnih ljudi, zanimivih situacij in izvirnih izzivov. Zdaj, vse to sprejemam z nasmehom. Zato, ker vem, da sem sama kreator svojega življenja. Vse kar se mi bo dogajalo, izbiram jaz z naravnanostjo moje notranjosti. Zgodilo se bo samo to, kar bom sama ustvarila. Saj življenje zunaj mene je takšno, kot se dogaja v moji notranjosti.
Spoznala sem, da je stvarnost matrica elementov, situiranih na igralnem polju, ki mi je na razpolago. Ustvarjena zame, za nas, igralce sedanjosti. Kot video igrica mi ponuja razne možnosti izbire, ki se kažejo v zunanjem svetu, kot izzivi in smerokazi. Pozorna sem nanje in jih prepoznavam, trenutek za trenutkom. Odkrivajo se mi takrat, ko sem aktivna. Ko iščem rešitve iz situacije, v kateri se nahajam. Na izbiro imam tudi povprašati matrico po usmeritvi, kako je najbolje, da igro nadaljujem. Vedno sledi odgovor, včasih jasno razviden, včasih pa podan kot uganka, v katero moram vložiti akcijo in spoznanja, da jo zmorem razvozlati. Najboljši odgovor pa dobim takrat, ko sporostim vpletenost iz situacije in odprem oči za smerokaze, ki se mi ponujajo v matrici. Med njimi izberem pot, ki jo želim izkusiti. Na njej srečam soigralce, s katerimi sodelujem v izkušnji. Vsak ima drugačne adute, s katermi lahko s skupnimi močmi odigramo izbrano pot in dosežemo etapo, na poti do cilja.
To igralno polje, se spreminja glede na moj notranji odsev občutij. Vidim jih, ker se zrcalijo v zunanje igrišče. Kakor sem energijsko naravnana, takšno igralno površino ustvarjam in takšne igralce privlačim k sebi. Tako ustvarjam izziv sama sebi, točno takega kot potrebujem, da lahko dosežem nov livel izbrane igre.
Nekoč tega nisem videla in obtoževala svet, da mi nastavlja sovražnike, pasti in ovire. A zdaj vem resnico in se jo jasno zavedam. Jaz sem tista, ki ustvarjam igrišče mojega življenja. Jaz privlačim igralce, prijatelje ali sovražnike in situacije, lepe ali porazne. To spoznanje je bilo težko sprejeti in razumeti, resnico, da sem jaz sama, odgovorna za vse, kar se mi dogaja. Da živim v odsevu svoje notranjosti. Da se borim, le sama s sabo. Da vsak sovražnik, je le odsev tistega v meni, česar o sebi nočem videti in ne želim sprejeti.
A sem vse to odločno presegla. Sprejela sem se, takšno kot sem. Po tem dejanju, so se začeli odsevi v zunanjosti kazati preko drugačnih ljudi, zanimivih situacij in izvirnih izzivov. Zdaj, vse to sprejemam z nasmehom. Zato, ker vem, da sem sama kreator svojega življenja. Vse kar se mi bo dogajalo, izbiram jaz z naravnanostjo moje notranjosti. Zgodilo se bo samo to, kar bom sama ustvarila. Saj življenje zunaj mene je takšno, kot se dogaja v moji notranjosti.
ODSEV
V globini oči, se berejo čustva,
na obliki telesa, so vidna izkustva,
mojo notranjost odsevam v sedanjost,
resnico v meni, preslikam v zunanjost.
Odsevi so magična moč matrice,
nevidne, realne, energije resnice,
izzvane skrivnosti, iz lastne psihe,
nepoznane vloge, stkane v stihe.
Zunanji svet, odseva notranjega,
čista resnica, dogodka sedanjega,
sijem, cvetim, blestim in vem,
da z lastno vibracijo, pokažem kdo sem.
Lahko bi razbila, ogledalo z odsevi,
odmevne resnice, ki je v meni,
v drobnih koščkih, nespremenjene,
še vedno bi videla, skrivnosti vgrajene.
Lahko ga odstranim, ogledalo resnice,
a prišla bodo druga, odsevat mi lice,
nikdar ne bo konca, vse do takrat,
ko spremenjen bo, odsevni pečat.
Se rodila v odsev, svoje lastne sem zgodbe,
razvijam potenciale, izbrane pogodbe,
na bojišču zrcalim odnose do sebe,
igram z aduti, ki poznam jih od tebe.
Odsevam zdaj sebe, z drugačno sliko,
kreiram zunanjost s poemsko obliko,
kar mi ni všeč, lahko spremenim,
obrnem se vase in vzplamenim.
Razmišljam, delujem in spoštujem izbire,
uživam v rasti in presegam izzive,
prepoznavam realnost stvaritve zaleta,
ogledalo vesolja, sem svojega razcveta.
Posvečam neskončni, se pokrajini,
refleksije vnašam, na vidni gladini,
gledam zdaj sliko, v popolni čistini,
obvladam občutek, na ciljni višini.
Zelena reka, dah je dreves,
očesa pogled, odboj je nebes,
mavrične barve, so sonca odsev,
modrina morja, neba je spev.
na obliki telesa, so vidna izkustva,
mojo notranjost odsevam v sedanjost,
resnico v meni, preslikam v zunanjost.
Odsevi so magična moč matrice,
nevidne, realne, energije resnice,
izzvane skrivnosti, iz lastne psihe,
nepoznane vloge, stkane v stihe.
Zunanji svet, odseva notranjega,
čista resnica, dogodka sedanjega,
sijem, cvetim, blestim in vem,
da z lastno vibracijo, pokažem kdo sem.
Lahko bi razbila, ogledalo z odsevi,
odmevne resnice, ki je v meni,
v drobnih koščkih, nespremenjene,
še vedno bi videla, skrivnosti vgrajene.
Lahko ga odstranim, ogledalo resnice,
a prišla bodo druga, odsevat mi lice,
nikdar ne bo konca, vse do takrat,
ko spremenjen bo, odsevni pečat.
Se rodila v odsev, svoje lastne sem zgodbe,
razvijam potenciale, izbrane pogodbe,
na bojišču zrcalim odnose do sebe,
igram z aduti, ki poznam jih od tebe.
Odsevam zdaj sebe, z drugačno sliko,
kreiram zunanjost s poemsko obliko,
kar mi ni všeč, lahko spremenim,
obrnem se vase in vzplamenim.
Razmišljam, delujem in spoštujem izbire,
uživam v rasti in presegam izzive,
prepoznavam realnost stvaritve zaleta,
ogledalo vesolja, sem svojega razcveta.
Posvečam neskončni, se pokrajini,
refleksije vnašam, na vidni gladini,
gledam zdaj sliko, v popolni čistini,
obvladam občutek, na ciljni višini.
Zelena reka, dah je dreves,
očesa pogled, odboj je nebes,
mavrične barve, so sonca odsev,
modrina morja, neba je spev.
BOOK TITLE // April 2020
The Magic / Rhonda Byrne
I experience the magic of the moment in every action, ignoring what I do. Focused on the moment that now. I actually feel the essence, I am in it consciously capturing the moment. Like ... At the touch of water ... Her embrace, the liveliness on my skin, the tenderness, the coldness of the flow ... in the cluster of sounds, the gentle fairy singing ... I myself am a drop of water in this ocean. I am really in this moment, really here, sensual, obedient, visible. Through five senses in deeper perceptions, I explore moments of life. Use all your senses, for every gifted work experience, so I’m in magic every second. Everything is created for me! Everything is available. He can create anything he has never done before. I willingly see the magic, listen to my body, take on new challenges and thus establish a real connection with the real. |
Location: Vrtojba, SLO
long exposure, multiple images combined, fire/steel wool 50 mm, 8 s, f/6, ISO 7200 |
With the beauty of the Earth's daily expression ... In the sunrises, sunk in the dawn. In the rain, wind, storms, lightning flashes ... I connect with the trees, I look at my canopy, I hear the rustling of the leaves, I breathe in the freshness of the air and merge with the vibration of the Earth. I burn in the intensity of the earth’s core, energy breaking through its surface. I am the source of magic in my own life in everything connecting with me, can in joy. I have achieved the goal of magic. I became playful, sensual and energetic, like a child. I constantly laugh at the enjoyment, in every action I take. I experience life as if I see everything, I feel at rest first.
To create photos on the topic, after the title of the books, I chose the title of Rhonda Byrne’s book, The Magic. And I chose a magic she had never experienced on her own, a technique, a ring of fire. However, it is not an ordinary fire. It sparkles like the very magic of life. Leverage, to the fire of consciousness. While photographing, I closed myself in for a moment in watching the sparks fly into the bounce from the surfaces, leaving beautiful lines in the sincere reflections on the photograph. I felt like a child, joyful, full of admiration and happy, really happy. Every new challenge that has never been tested has led to such publicity. Sparkle, idea, research, planning, execution in creation, both a source of magic.
I am, enjoying your own life, you have the ultimate magic!
To create photos on the topic, after the title of the books, I chose the title of Rhonda Byrne’s book, The Magic. And I chose a magic she had never experienced on her own, a technique, a ring of fire. However, it is not an ordinary fire. It sparkles like the very magic of life. Leverage, to the fire of consciousness. While photographing, I closed myself in for a moment in watching the sparks fly into the bounce from the surfaces, leaving beautiful lines in the sincere reflections on the photograph. I felt like a child, joyful, full of admiration and happy, really happy. Every new challenge that has never been tested has led to such publicity. Sparkle, idea, research, planning, execution in creation, both a source of magic.
I am, enjoying your own life, you have the ultimate magic!
SLO // NASLOV KNJIGE // Čarobnost / Rhonda Byrne
Čarobnost trenutka doživljam v vsakem dejanju, neglede kaj počnem. Osredotočam se na moment, ki poteka zdaj. Dejansko občutim bistvo, sem popolnoma v njem in zavestno zajamem trenutek.
Kot ... Ob dotiku vode ... Njen objem, živost na moji koži, nežnost, hladnost toka, … Gledam jo, spreminja barve, v njej se svetlika sonce, odseva nebo … Poslušam jo in slišim bučanje slapov, skriti klic izvirov in v skupku zvokov, nežno vilinsko petje ... Sama sem kapljica vode in sem ocean. Bisteno sem v tem trenutku, res tu, čutna, poslušna, vidna. Preko petih čutov in globljih zaznav, raziskujem momente življenja. Uporabljam vse čute, za vsak podarjen doživljaj posebej, zato sem vsako sekundo, v čarobnosti. Zame je vse ustvarjeno! Vse je na razpolago. Kreiram lahko karkoli, česar še nikdar nisem. Voljno vidim čarobnost, poslušam svoje telo, se podajam na nove izzive in s tem vzpostavljam resnično povezanost z življenjem.
Z lepoto vsakodnevnega izražanja Zemlje ... V sončnih vzhodih, zatonih in zorah. Ob dežju, vetru, nevihtah, strelah in utrinkih ... Povezujem se z drevesi, gledam njihove krošnje, slišim listov šelestenje, vdihujem svežino zraku in se zlivam z vibracijo Zemlje. Gorim v intenzivnosti zemeljskega jedra, energije, ki se prebija skozi njeno površje. Sem vir čarobnosti v svojem lastnem življenju in vse se povezuje z mano, lahkotno in radostno. Dosegla sem cilj čarobnosti. Postala sem igriva, čutna in energijska, kot otrok. Nenehno se smejim in uživam, v vsakem svojem dejanju. Življenje doživljam, kot da vse vidim, čutim in počnem prvič.
Za stvaritev fotografije na temo, Po naslovu knjige, sem izbrala naslov knjige Rhonde Byrne, Čarobnost. In izbrala sem čarobnost, ki je še nikdar nisem izkusila, tehniko, obroč ognja. Vendar to ni navaden ogenj. Je iskreči, kot sama čarobnost življenja. Vzvod, do ognja zavedanja. Med fotografiranjem sem se zatopila v trenutek in opazovala iskrice, kako letijo in se odbijajo od površine, na fotografijo pa zarišejo prelepe linije in iskreče odboje. Počutila sem se, kot otrok, radostna, občudovanja polna in srečna, res srečna. Vsak nov izziv, ki ni bil še nikdar preizkušen, vodi v takšne občutke. Iskrica, ideja, raziskovanje, načrtovanje, izvedba in kreacija, so vir čarobnosti.
Sem, v svojem lastnem življenju in uživajm, svojo lastno čarobnost!
Čarobnost trenutka doživljam v vsakem dejanju, neglede kaj počnem. Osredotočam se na moment, ki poteka zdaj. Dejansko občutim bistvo, sem popolnoma v njem in zavestno zajamem trenutek.
Kot ... Ob dotiku vode ... Njen objem, živost na moji koži, nežnost, hladnost toka, … Gledam jo, spreminja barve, v njej se svetlika sonce, odseva nebo … Poslušam jo in slišim bučanje slapov, skriti klic izvirov in v skupku zvokov, nežno vilinsko petje ... Sama sem kapljica vode in sem ocean. Bisteno sem v tem trenutku, res tu, čutna, poslušna, vidna. Preko petih čutov in globljih zaznav, raziskujem momente življenja. Uporabljam vse čute, za vsak podarjen doživljaj posebej, zato sem vsako sekundo, v čarobnosti. Zame je vse ustvarjeno! Vse je na razpolago. Kreiram lahko karkoli, česar še nikdar nisem. Voljno vidim čarobnost, poslušam svoje telo, se podajam na nove izzive in s tem vzpostavljam resnično povezanost z življenjem.
Z lepoto vsakodnevnega izražanja Zemlje ... V sončnih vzhodih, zatonih in zorah. Ob dežju, vetru, nevihtah, strelah in utrinkih ... Povezujem se z drevesi, gledam njihove krošnje, slišim listov šelestenje, vdihujem svežino zraku in se zlivam z vibracijo Zemlje. Gorim v intenzivnosti zemeljskega jedra, energije, ki se prebija skozi njeno površje. Sem vir čarobnosti v svojem lastnem življenju in vse se povezuje z mano, lahkotno in radostno. Dosegla sem cilj čarobnosti. Postala sem igriva, čutna in energijska, kot otrok. Nenehno se smejim in uživam, v vsakem svojem dejanju. Življenje doživljam, kot da vse vidim, čutim in počnem prvič.
Za stvaritev fotografije na temo, Po naslovu knjige, sem izbrala naslov knjige Rhonde Byrne, Čarobnost. In izbrala sem čarobnost, ki je še nikdar nisem izkusila, tehniko, obroč ognja. Vendar to ni navaden ogenj. Je iskreči, kot sama čarobnost življenja. Vzvod, do ognja zavedanja. Med fotografiranjem sem se zatopila v trenutek in opazovala iskrice, kako letijo in se odbijajo od površine, na fotografijo pa zarišejo prelepe linije in iskreče odboje. Počutila sem se, kot otrok, radostna, občudovanja polna in srečna, res srečna. Vsak nov izziv, ki ni bil še nikdar preizkušen, vodi v takšne občutke. Iskrica, ideja, raziskovanje, načrtovanje, izvedba in kreacija, so vir čarobnosti.
Sem, v svojem lastnem življenju in uživajm, svojo lastno čarobnost!
MAGIC
The sparkle in my eyes, a new day lit up for me, poetic magic, it play on my heartbeat, directions along my path, my synchronicity chose the seeds of all challenges sowed on my garden. I breathe all moments carefully and consciously, my new birth, I mark with actions everyday I experience a new one, as if it were the first, I feel a light prana running through my blood. Now I directing my focus, exclusively through myself, with breath and exhale, I travel unnecessarily, past resistance, future control, I am only, at the moment, the origin of magic. I breathed this moment and was born again, I felt my body and moved into, Sparked sparkle and merged into it, The fire burned and it ignited. So... I heard gently, I'm a fairy singing, I noticed on the skin, I was heating the sun, felt the water and its density, the caress of the wind, and its beauty. Bee flight and its buzzing, floating in the air, careful search, tempting flowers, smooth as silk, like the golden shades that adorn her wings. Something so deep, I have never experienced entered the world and enjoyed it so much, the magic of life is here only for me, I deeply taste it and stumble into me. |
ČAROBNOST
Iskrica v očeh, nov dan mi je prižgala, poetična čarobnost, na utrip je zaigrala, smeri po moji poti, mi sinhronost je izbrala, semena vseh izzivov, na moj vrt mi posejala. Trenutke vse pozorno in zavestno vdihujem, moje novo rojstvo, z dejanji zaznamujem, vsakdan doživljam nov, tako, kot da je prvi, svetlo prano čutim, ki teče mi po krvi. Fokus zdaj usmerjam, izključno skozi sebe, z dihom in izdihom, potujem brez potrebe, preteklosti upora, prihodnosti nadzora, sem le, v tem trenutku, čarobnosti izvora. Trenutek udáhnila in ponovno se rodila, Telo sem záčutila in vanj se vselila, Iskro zánetila, in se vanjo zlila, Ogenj zagorela in z njim se vnela. Tako... Zaslišala nežno, vilinsko sem petje, na koži zaznala, sem sončevo gretje, začutila vodo in njeno gostoto, božanje vetra, njegovo lepoto. Čebele let in njeno brenčanje, lebdenje v zraku, pozorno iskanje, mamljivih cvetov, gladkih kot svila, kot zlati odtenki, ki ji krasijo krila. Kaj tako globokega, še nisem doživela, vstopila v svet, in se vanj, tako vživela, čarobnosti življenja, so tukaj samo zame, globoko ga okušam in posrkam vame. |
MOMENT // March 2020
The moment is a very brief flash of the present. Although it is so short, it is unique and endless. It's hard to hold, but to understand at all. It is constantly upgrading and changing.
I present to you a photo where you see the stars. But it's not just the dots in the sky as our eye sees them when they look into the clear night sky. Here are moments from now to now. Such is the actual moment. It can be seen when the specimen is in a different state of consciousness. The easiest way to get into this condition is under the influence of hallucinogenic substances, such as mushrooms or LSD. In that state, this moment looks like it does in this picture. Infinitely adding a picture to a picture. Someone once thought that there was a time, but no one ever proved it. The only evidence that exists is that, this moment is eternal, the only one who is and always will be, here and now. The present moment has the power of our entire existence. Do you even realize the reality of life when you're in your mind of 70.000 a day? Our head is occupied most of the time with thoughts of what we need to do. And the word I have to say is a shield against experiencing that moment. What does it even mean to be present in the moment? You don't have to do anything right now. Just be. So: feel, listen, breathe, watch and enjoy what you are experiencing now. Stop for a moment by thinking. BREATHE. And listen to what you hear now. Feel your chest how charge and emptying with the air you breathe. How it fills when you inhale slowly ... when you exhale on all your lungs ... Touch your face. Can you feel what is like your skin? This is the essence of life. THIS MOMENT! |
Location: Šempeter pri Gorici, SLO
long exp., multiple picture, night bulb, 50 mm, 6 min x 4, f/16, ISO 100 |
The purpose of realizing this power of this moment is to sew up what is happening around you. Feels the structure of things and the whole life that is really unfolding. Take it full! It will feel like you were born again.
SLO // TRENUTEK
Trenutek je zelo kratek utrinek sedanjosti. Čeprav je tako kratek, je enkraten in neskončen. Težko ga je ujeti, sploh pa razumeti. Vedno znova se nadgrajuje in spreminja.
Predstavljam Vam fotografijo, na kateri vidite zvezde. Vendar niso samo pikice na nebu, kot jih naše oko vidi, ko pogleda v jasno nočno nebo. Tukaj so speti trenutki od zdaj do zdaj. Takšen, je dejanski trenutek. Vidi se ga, ko je osebek v drugem stanju zavesti. Najlažje se v to stanje vstopi pod vplivom halucinogenih substanc, recimo gobic ali LSD. V takšnem stanju, je ta trenutek videti, kot je na tej sliki. Neskončno dodajanje slike na sliko.
Nekdo se je nekoč izmislil, da obstaja čas, a tega ni nihče nikdar dokazal.
Edini dokaz ki obstaja je ta, da je, ta trenutek, večen, edini ki je in vedno bo, tukaj in zdaj.
Sedanji trenutek ima moč, celotnega mojega bivanja.
Še nedolgo nazaj, se sploh nisem zavedala resničnosti življenja, ker sem bila skozi dan v 70.000 mislih. Moja glava je bila večino časa okupirana z mislimi o tem, kaj moram narediti. In ravno beseda moram, je ščit pred doživljanjem tega trenutka.
Kaj sploh pomeni biti prisoten v tem trenutku?
V zdaj mi ni treba nič narediti. Samo biti. Torej: očutiti, poslušati, dihati, gledati in uživati v tem kar doživljam v zdaj.
Ustavi se za trenutek z razmišljanjem. Vdihni. In poslušaj kaj zdaj slišiš. Občuti prsni koš, kako se polni in prazni z zrakom ki ga vdihuješ. Kako se polni, če vdihuješ počasi... ko izdihneš na vsa pljuča... Dotakni se obraza. Čutiš kakšna je koža?
To je bistvo življenja. TA TRENUTEK!
Namen spoznanja moči tega trenutka je, da se zavem, kaj se dogaja okrog mene. Začutim strukturo stvari in nasploh življenja, ki se resnično odvija. Polno ga zaužijem! Občutek je takšen, kot bi se ponovno rodila.
Trenutek je zelo kratek utrinek sedanjosti. Čeprav je tako kratek, je enkraten in neskončen. Težko ga je ujeti, sploh pa razumeti. Vedno znova se nadgrajuje in spreminja.
Predstavljam Vam fotografijo, na kateri vidite zvezde. Vendar niso samo pikice na nebu, kot jih naše oko vidi, ko pogleda v jasno nočno nebo. Tukaj so speti trenutki od zdaj do zdaj. Takšen, je dejanski trenutek. Vidi se ga, ko je osebek v drugem stanju zavesti. Najlažje se v to stanje vstopi pod vplivom halucinogenih substanc, recimo gobic ali LSD. V takšnem stanju, je ta trenutek videti, kot je na tej sliki. Neskončno dodajanje slike na sliko.
Nekdo se je nekoč izmislil, da obstaja čas, a tega ni nihče nikdar dokazal.
Edini dokaz ki obstaja je ta, da je, ta trenutek, večen, edini ki je in vedno bo, tukaj in zdaj.
Sedanji trenutek ima moč, celotnega mojega bivanja.
Še nedolgo nazaj, se sploh nisem zavedala resničnosti življenja, ker sem bila skozi dan v 70.000 mislih. Moja glava je bila večino časa okupirana z mislimi o tem, kaj moram narediti. In ravno beseda moram, je ščit pred doživljanjem tega trenutka.
Kaj sploh pomeni biti prisoten v tem trenutku?
V zdaj mi ni treba nič narediti. Samo biti. Torej: očutiti, poslušati, dihati, gledati in uživati v tem kar doživljam v zdaj.
Ustavi se za trenutek z razmišljanjem. Vdihni. In poslušaj kaj zdaj slišiš. Občuti prsni koš, kako se polni in prazni z zrakom ki ga vdihuješ. Kako se polni, če vdihuješ počasi... ko izdihneš na vsa pljuča... Dotakni se obraza. Čutiš kakšna je koža?
To je bistvo življenja. TA TRENUTEK!
Namen spoznanja moči tega trenutka je, da se zavem, kaj se dogaja okrog mene. Začutim strukturo stvari in nasploh življenja, ki se resnično odvija. Polno ga zaužijem! Občutek je takšen, kot bi se ponovno rodila.
MOMENT
The moment is a flash in the present, completely eternal at infinity, it really exists, only here and now, the only thing is wherever and whenever. In a moment of attention, always audible, without prejudice and forever loving, I'm aware of what's going on in me right now, I want nothing else than a momentary paradise. Being in the moment is a unique experience, taste sweetness, listen to bird singing, feel the sand under my feet, water gently running down my palm, In all senses at once, I have my focus, I give in to the moment, the locus is irrelevant, with all my being, I embrace life, only that matters, not my opinion. Thoughts are lost, like past and future, I'm just focused only on the current conductivity, I abandoned my ideas, desires and control, I give myself to a moment, I am a role model to myself. |
TRENUTEK
Trenutek, je utrinek v sedanjosti, popolnoma večen, v neskončnosti, resnično obstaja, le tukaj in zdaj, edino kar je, kjerkoli in kdaj. V trenutku pozornosti, vedno čuječa, brez predsodkov in večno ljubeča, zavedam se, kaj se dogaja, v meni prav zdaj, ne želim si nič drugega, le trenutni raj. Biti v trenutku, je edinstveno doživetje, okušati sladkosti, poslušati, ptičje petje, občutiti pesek, pod mojimi nogami, vodo, ki nežno, mi teče po dlani, V vseh čutih naenkrat, imam svoj fokus, prepuščam se momentu, nepomemben je lokus, z vsem svojim bitjem, obujam življenje, le to je pomembno, ne pa moje mnenje. Izgubljene so misli, preteklost, prihodnost, osredotočena sem le, na trenutno prevodnost, opustila sem ideje, želje in nadzor, prepuščam se trenutku, sebi sem vzor. |
Human creation is made of crystal. This one grows by adding new crystals, one near to the other. Just like in crystals in this photography.
Thermopane glass is made of two, which are thus interconnected by spacers. In the intermediate space, it boasts a combination of two noble argon gases in krypton. Everything is vacuum sealed. However, when it succeeds in penetrating oxygen into this space, crystals sit. They are slowly growing and expanding. They evolve with the help of the sun, which helps them grow with light. So far so clearly seen as you saw the photos. |
Location: Vetrišče, Nova Gorica, SLO
macro 210 mm, 1/400 s, f/6.3, ISO 500 |
That is how I came into being. It began in a vacuum that, not luck, coincided with the success of oxygen penetrating this space in the beginning to create crystals. No one knew, noticed or sensed it. For two months, I grew and added crystal to crystal. Until the sun and moon noticed that I was developing. I was immediately stripped of gold and spread the happiness that I was, a happy mistake in the vacuum of eternity.
SLO // SREČNA NAPAKA
Kreacija človeka se začne s kristalom. Ta raste tako, da dodaja nove kristale, eden zraven drugega. Tako kot ta kristal na fotografiji.
Termopan steklo je zgrajeno iz dveh stekel, ki so medsebojno spojeni z distančniki. V vmesnem prostoru se ponavadi nahaja kombinacija dveh žlahtni plinov argona in kriptona. Vse je vakuumsko zatesnjeno. Ko pa uspe, kisiku prodreti v ta prostor, se začnejo ustvarjat kristali. Počasi rastejo in se širijo. Se razvijajo s pomočjo sonca, ki s svetlobo pomaga k rasti. Do sedaj so se razvili toliko, kot jih vidite na fotografiji.
Tako sem nastala tudi sama. Začelo se je v vakuumu, dokler ni sreča naključij uspel kisik prodreti v ta prostor in začel ustvarjati kristale. Nihče tega ni vedel, opazil ali zaznal. Cela dva meseca, sem rasla in dodajala kristal na kristal. Dokler nista sonce in luna opazila, da se razvijam. Takoj sem bila odeta v zlato in širila srečo, čeprav sem bila le srečna napaka v vakuumu večnosti.
SLO // SREČNA NAPAKA
Kreacija človeka se začne s kristalom. Ta raste tako, da dodaja nove kristale, eden zraven drugega. Tako kot ta kristal na fotografiji.
Termopan steklo je zgrajeno iz dveh stekel, ki so medsebojno spojeni z distančniki. V vmesnem prostoru se ponavadi nahaja kombinacija dveh žlahtni plinov argona in kriptona. Vse je vakuumsko zatesnjeno. Ko pa uspe, kisiku prodreti v ta prostor, se začnejo ustvarjat kristali. Počasi rastejo in se širijo. Se razvijajo s pomočjo sonca, ki s svetlobo pomaga k rasti. Do sedaj so se razvili toliko, kot jih vidite na fotografiji.
Tako sem nastala tudi sama. Začelo se je v vakuumu, dokler ni sreča naključij uspel kisik prodreti v ta prostor in začel ustvarjati kristale. Nihče tega ni vedel, opazil ali zaznal. Cela dva meseca, sem rasla in dodajala kristal na kristal. Dokler nista sonce in luna opazila, da se razvijam. Takoj sem bila odeta v zlato in širila srečo, čeprav sem bila le srečna napaka v vakuumu večnosti.
LUCKY MISTAKE
I remember ... even before my creation. What is the purpose of my creation ...? Freeze moments, into photographic feelings, and create gifts, for all future generations. I ... mistakenly created ... Unplanned ... and then ... not detected ... Suddenly noticed, with crystals hug, in the vacuum it grew, in gold clothed. Queen of colors, water and sun. Lucky mistake ... until the end! |
SREČNA NAPAKA
Spomnjam se... še pred mojim nastankom. Kaj namen je moje stvaritve...? Zamrzniti trenutke, v fotografske občutke, in ustvarjati darove, za vse bodoče rodove. Jaz... Pomotoma ustvarjena... Nenačrtovana... in nato... niti zaznana... Nenadoma opažena, s kristali objeta, v vakuumu rasla, v zlato odeta. Kraljica barv, vode in sonca. Lucky mistake... do konca! |
SOMEWHERE ELSE // January 2020
SLO // NEKJE DRUGJE
Znašla sem se v tem prostoru, v katerem je bilo neskončno število ogledal. Odsevale so se slike in osebe, bilo jih je na stotine. Nato sem pogledala navzgor ... in se zagledala, nekje daleč stran, nekje drugje. V tem svetu premičnih slik, ki so se oddaljevale od mene. Samo jaz sem tam stala in gledala moje jaze. Neskončno število mene, je gledalo mene. Spomnila sem se na to, da vse kar je zunaj mene, je odsev moje notranjosti. Vse kar počnem se odraža v zunanjem svetu. Spoznala sem, da svoje napake veliko težje vidim kot pa tuje. Saj sem največ skrivnosti že večkrat pometla pod predpražnik in jih skrila pred seboj. Lažje pometam pred tujim pragom, kot pred svojim. A drugi pragovi, so samo zrcalo nesnage, ki jo nosim v sebi. Svet okoli mene je zelo podoben principu holograma. Je le projekcija moje notranjosti, ki jo vidim na 3 dimenzionalnem platnu, skozi moje oči. |
Location: Pordenone, IT
reflections in mirrors 24 mm, 1/100 s, f/4, ISO 5000 |
Stvari se mi dogajajo z razlogom, opominjajo me, kaj naj počistim v sebi, da bo moj prag sijal od čiste in mirne zavesti. Zdaj z budnimi očmi opazujem moje reakcije v zunanjem svetu in se s tem učim o sebi. To zahteva veliko pozornosti in samo spraševanja. Vendar s tem prejemam odgovore o moji uganki življenja.
Resnica je samo ena. Problem ni v drugih osebah, niti v svetu okoli njih. Vedno sem jaz tista, ki se odloči, kako bom reagirala na določen zunanji dražljaj. Če me kdo ali kaj moti, pomeni, da je tisto kar me moti v meni, oziroma na meni.
Vedno stremim k dobrim odnosom, čistim računom in mirni vesti. S tem oddajam veliko ljubezni. Svet mi je za to hvaležen in mi vrača vso toplino in ljubezen, ki jo nosim v sebi. Vse je energija, ki deluje kot magnet, saj privlači k sebi podobno energijo.
Jaz ljubim sebe, sem hvaležna za to kar sem in kar imam, sem sočutna in razumevajoča do drugih. Poslušam namige, ki mi jih daje življenje. Vem, zakaj sem tu, kdo sploh sem in kam grem. Moja pot je obije ljubezni, ta čista energija, ki mi prinaša obilje v življenje.
Resnica je samo ena. Problem ni v drugih osebah, niti v svetu okoli njih. Vedno sem jaz tista, ki se odloči, kako bom reagirala na določen zunanji dražljaj. Če me kdo ali kaj moti, pomeni, da je tisto kar me moti v meni, oziroma na meni.
Vedno stremim k dobrim odnosom, čistim računom in mirni vesti. S tem oddajam veliko ljubezni. Svet mi je za to hvaležen in mi vrača vso toplino in ljubezen, ki jo nosim v sebi. Vse je energija, ki deluje kot magnet, saj privlači k sebi podobno energijo.
Jaz ljubim sebe, sem hvaležna za to kar sem in kar imam, sem sočutna in razumevajoča do drugih. Poslušam namige, ki mi jih daje življenje. Vem, zakaj sem tu, kdo sploh sem in kam grem. Moja pot je obije ljubezni, ta čista energija, ki mi prinaša obilje v življenje.
NEKJE DRUGJE
Je to kar vidim resnični svet?
Mogočnost uma, duše ...
… srca planet?
Gledam, mislim, čutim ta svet,
kje se nahaja, ta moj planet?
Iskala sem mesto, nekje drugje...
Daleč stran od tega sveta
in
znašla sem se, v kraljestvu sanj,
odsevov svetov, nekje daleč stran.
Je to kar vidim resnični svet?
Mogočnost uma, duše ...
… srca planet?
Gledam, mislim, čutim ta svet,
kje se nahaja, ta moj planet?
Iskala sem mesto, nekje drugje...
Daleč stran od tega sveta
in
znašla sem se, v kraljestvu sanj,
odsevov svetov, nekje daleč stran.
LOVE // December 2019
SLO // LJUBEZEN
Ljubezen je centralno ogrevanje našega vesolja. Poganja svet in ga izpopolnjuje. Prepoznavam ga kot čustvo, ki motivira moja dejanja in mi daje smisel. Ljubezen je energija, sila, ku je ustvarila vesolja. Je povsod, v vseh in vsem. Vsak del na tej zemlji napolnjuje ljubezen in vibrira na njeni frekvenci. Ljubezen je nerazumljiva, neutemeljena in hkrati samoumevna resničnost absolutne zavesti. Ko sem osredotočena na vibriracijo ljubezeni, občutim globoko pripadnost in naklonjenost. Ko vibriram na ljubezeni, mi povzroča močne telesne in čustvene senzacije. V telesu se mi sprosti dopamin, energetski hormon ljubezni, s katerim se osredotočam zgolj na eno stvar, nanj, ki postane središče mojega delovanja. Z objemanjem, poljubljanjem, dotikanjem pa sprostim še oksitocin, hormon intimnosti in sproščenosti. Adrenalin mi dvigne srčni utrip, z vročico mi napolni telo, rdečico mi požene v lica da v trebuhu lahko vzletijo metuljčki. Ljubezen je kemična reakcija in sproža vse te substance v telesu. Je vibracija, ki dviguje mojega duha in telo. Ni vse v življenju, toda brez ljubezni, je vse, nič. |
Location: Solkan, SLO
long exposure, artificial light 24 mm, 8 s, f/4, ISO 500 |
LJUBEZEN
je moja resnična narava...
Nisem nič drugega kot to.
Jaz obstajam zunaj sveta,
sem vse
in povsod.
Zapuščam razum
in si dovolim čutiti to kar sem.
Sedaj se zavedam, kdo sem
in sprejemam, da je to moje ime.
Večna... sem...
Ljubezen.
je moja resnična narava...
Nisem nič drugega kot to.
Jaz obstajam zunaj sveta,
sem vse
in povsod.
Zapuščam razum
in si dovolim čutiti to kar sem.
Sedaj se zavedam, kdo sem
in sprejemam, da je to moje ime.
Večna... sem...
Ljubezen.
WORD AND PICTURE // November 2019
SLO // BESEDA IN SLIKA Vam predstavljam kot esenco vsega kar je. Spojila sem jo z vodo, ki je, najpomembnejši element vseh živih bitij. Skupaj, povezani, VODA in LJUBEZEN, pa sta eliksir življenja.Zakaj? KER Voda vase shrani informacije preko zvoka, čustev in BESEDE. S tem, kar sem uprizorila na fotografiji, je voda vase zapisala informacijo besede in svojo strukturo spremenila v ljubezen. Voda ne spreminja samo lastne fizične oblike, marveč svoje molekule – svojo sestavo. Misli, čustva in BESEDE, spreminjajo njeno obliko. Kako se to naredi? Ljubezen... Kaj občutite ob tej besedi... Love... To je tisto, ker preobrazi vodo. Narejeni so bili poizkusi, vpliva BESEDE na vodo. Na steklenico so nalepili različne besede, ki so s pogledom po mikroskopom očitno spremenile obliko. Beseda LOVE, ki obudi fantastične občutke, je oblikovala prekrasne kristale. Besede (ki ustvarjajo slabe občutke), pa srhljive vodne kristale. Postalo je jasno, da voda zlahka prevzame vibracijo in energijo svojega okolja, tako pozitivno kot negativno. Najpomembnejše sporočilo vodnih kristalov je, da vsaka naša misel, beseda in občutek predstavljajo informacijo, ki jo pošiljamo v okolje. Naša zavest dejansko vpliva na vodo. Premislite... Voda pokriva približno tri četrtine Zemljine površine. V morjih in oceanih je kar 97 % vode, v celinskih vodah, v ledenikih, v zraku, podtalnici, megli in oblakih, pa preostalih 2,8 %. V rastlinah je veliko vode, v solati kar 96 %. V človeškem telesu je približno 70 % vode. Na dan izloči odrasel človek približno 2,5 litra vode, ki jo je treba nadomestiti. IN KAR VNAŠAMO VASE, NAS BO SPREMENILO. |
Location: Vrtojba, SLO
macro, flash 50 mm, 125s, f/22, ISO 125 |
Naslednjič, ko boste imeli namen popiti vodo, napišite na steklenico besedo LOVE.
No, napišite kar sedaj, na vaš kozarec... Zaprite oči on občutite pomen besede LOVE...
... in voda, ki jo boste spili, vas bo SPREMENILA v ljubezen.
S pomenom BESEDE sem vam gotovo spremenila predstavo o nas samih, o vplivu ki ga imamo drug na drugega, in o svetu, v katerem živimo. Stvari istih energij pridejo v sozvočje ter povratno delujejo druga na drugo. Zato je energija ki jo oddajamo ljudje zelo nalezljiva. Naša dolžnost je... da izberemo LJUBEZEN, in s tem, kar beseda ustvarja, prenesemo v svet. In svojo vibracijo vplivamo na druge. Vendar to še ni vse...
V ozadju že ves čas poslušate muziko s frekvenco ljubezni.
639 Hertz je frekvenca, ki je osrednja za "glasbeno matematično matrico ustvarjanja".
Bolj kot kateri koli zvok, ki je bil prej odkrit, je frekvenca LOVE odmevna v središču vsega. Povezuje naše srce, duhovno bistvo, s spiralno resničnostjo neba in zemlje.
Glasba Ljubezni 639HZ zdaj igra v nas. Frekvenca ljubezni je "čudežna" nota originalne glasbene lestvice Solfeggio. Te osrednje ustvarjalne frekvence so manifestacija ljubezni.
No, napišite kar sedaj, na vaš kozarec... Zaprite oči on občutite pomen besede LOVE...
... in voda, ki jo boste spili, vas bo SPREMENILA v ljubezen.
S pomenom BESEDE sem vam gotovo spremenila predstavo o nas samih, o vplivu ki ga imamo drug na drugega, in o svetu, v katerem živimo. Stvari istih energij pridejo v sozvočje ter povratno delujejo druga na drugo. Zato je energija ki jo oddajamo ljudje zelo nalezljiva. Naša dolžnost je... da izberemo LJUBEZEN, in s tem, kar beseda ustvarja, prenesemo v svet. In svojo vibracijo vplivamo na druge. Vendar to še ni vse...
V ozadju že ves čas poslušate muziko s frekvenco ljubezni.
639 Hertz je frekvenca, ki je osrednja za "glasbeno matematično matrico ustvarjanja".
Bolj kot kateri koli zvok, ki je bil prej odkrit, je frekvenca LOVE odmevna v središču vsega. Povezuje naše srce, duhovno bistvo, s spiralno resničnostjo neba in zemlje.
Glasba Ljubezni 639HZ zdaj igra v nas. Frekvenca ljubezni je "čudežna" nota originalne glasbene lestvice Solfeggio. Te osrednje ustvarjalne frekvence so manifestacija ljubezni.
LOVE
Ljubezen je energija, sila, ki je ustvarila vesolje.
Je povsod in vedno, v vseh in vsem.
Ljubezen je edino čustvo, ki obstaja
in vse izhaja iz njega.
Strah, jeza, žalost... vse to je izraz ljubezni.
Če ne bi bilo ljubezni, nobeno čustvo ne bi obstajalo.
Ljubezen je vse kar je in kar smo.
Zato Ljubite vse, kar je okrog vas,
saj edino tako, se lahko... resnično...
... počutimo žive.
Ljubezen je energija, sila, ki je ustvarila vesolje.
Je povsod in vedno, v vseh in vsem.
Ljubezen je edino čustvo, ki obstaja
in vse izhaja iz njega.
Strah, jeza, žalost... vse to je izraz ljubezni.
Če ne bi bilo ljubezni, nobeno čustvo ne bi obstajalo.
Ljubezen je vse kar je in kar smo.
Zato Ljubite vse, kar je okrog vas,
saj edino tako, se lahko... resnično...
... počutimo žive.