AUTHOR'S PHOTO STORIES
// Marko Ivančić
Šempeter pri Gorici, Slovenia
Member of Photo action from September 2020 until December 2020
Šempeter pri Gorici, Slovenia
Member of Photo action from September 2020 until December 2020
MAGICAL SHINE OF LIGHT // December 2020
The magical shine of light at a currently very unusual magical time, when I was, to be fair, wandering in the dark, despite all the lights on display outside and the light decorations that left me inside completely cold. Until I looked at the home-bought Christmas tree lights that had just been bought and turned on, still wrapped in an elegant ball on the couch. The scene, I don’t know why, reminded me of the softness and magic of New Year’s Eve, even though back then the lights weren’t even about half as magical as these this year. The roll of lights was glowing with magic, as if inside it was the whole cosmos of lights of a mystical spirit that surrounds them… Through the lens, these lights got some additional magic, which on the one hand reminds me of the lights of a disco or dance floor, and on the other to a kaleidoscope of the most wonderful color combinations, with a little imagination, discover in nature and life. A magic roll of glittering lights.
|
SLO // ČAROBNI BLESK LUČI
Čarobni blesk luči v trenutno zelo nenavadnem čarobnem času, ko sem po pravici povedeno, taval v temi, ne glede na vse zunaj razstavljene luči in svetlobne dekoracije, ki so me puščale znotraj popolnoma hladnega. Dokler nisem gledal pravkar kupljenih in prižganih lučk za domačo jelko, še vedno zavitih v eleganten klobčič na kavču. Prizor me je, ne vem zakaj, spomnil na mehkobnost in čarobnost prednovoletnega časa otroških let, čeprav takrat lučke niso bile niti približno pol tako čarobne, kot te letos. Klobčič je kar žarel od čarobnosti, kot bi bil znotraj njega celoten kozmos luči nekega mističnega duha, ki jih obdaja… Skozi objektiv so te luči dobile še neko dodatno magičnost, ki me na eni strani spominja na luči diskoteke ali plesišča, na drugi strani pa na kaleidoskop najčudovitejših barvnih kombinacij, ki jih lahko, z malo domišljije, odkrijemo v naravi in življenju. Čarobni klobčič bleščečih luči.
Čarobni blesk luči v trenutno zelo nenavadnem čarobnem času, ko sem po pravici povedeno, taval v temi, ne glede na vse zunaj razstavljene luči in svetlobne dekoracije, ki so me puščale znotraj popolnoma hladnega. Dokler nisem gledal pravkar kupljenih in prižganih lučk za domačo jelko, še vedno zavitih v eleganten klobčič na kavču. Prizor me je, ne vem zakaj, spomnil na mehkobnost in čarobnost prednovoletnega časa otroških let, čeprav takrat lučke niso bile niti približno pol tako čarobne, kot te letos. Klobčič je kar žarel od čarobnosti, kot bi bil znotraj njega celoten kozmos luči nekega mističnega duha, ki jih obdaja… Skozi objektiv so te luči dobile še neko dodatno magičnost, ki me na eni strani spominja na luči diskoteke ali plesišča, na drugi strani pa na kaleidoskop najčudovitejših barvnih kombinacij, ki jih lahko, z malo domišljije, odkrijemo v naravi in življenju. Čarobni klobčič bleščečih luči.
EMPTINESS // November 2020
The first thing I thought about the November theme is, what is all hiding behind this void that resonates in the urban environment in these times? Where is this space now, where all the “everyday” interaction from the streets has retreated, terraces of bars, parks, events, … ?
The answer was "laying behind the first bend". In nature. Thus, during many daily walks in nature, which at this time shows its entire range of colors and with it the color of both the canopy and the ground, I discovered the hustle and bustle of the city on gravel roads. On one of the walks I came to an olive grove, where a table with four chairs stood in the shelter of olive trees. An empty table and empty four chairs nicely placed in a circle around it. Metal. Colored. Nicely designed. It was as if they, too, had fled from an empty city into nature. But they could not escape from the emptiness. |
SLO // PRAZNINA
Prvo, na kar sem pomislil ob novembrski temi je bilo, kaj vse se skriva za to praznino, ki odmeva v urbanem okolju v teh časih? Kje je sedaj ta prostor, kamor se je umaknila vsa “vsakdanja” interakcija z ulic, teras lokalov, parkov, dogodkov, …?
Odgovor je “ležal za prvim ovinkom”. V naravi.
Tako sem med mnogimi vsakodnevnimi sprehodi v naravi, ki ravno v tem času razkazuje vso svojo paleto barv in z njo barvo tako krošenj kot zemlje, odkrival mestni vrvež na gramoznih brezpotjih.
Na enem od sprehodov sem tako prišel do oljčnika, v katerem je v zavetju oljk stala miza s štirimi stoli. Prazna miza in prazni štirje stoli lepo postavljeni v krogu okoli nje. Kovinski. Barvani. Lepo oblikovani. Kot da so tudi oni pribežali iz praznega mesta v naravo. A praznini niso mogli ubežati.
Prvo, na kar sem pomislil ob novembrski temi je bilo, kaj vse se skriva za to praznino, ki odmeva v urbanem okolju v teh časih? Kje je sedaj ta prostor, kamor se je umaknila vsa “vsakdanja” interakcija z ulic, teras lokalov, parkov, dogodkov, …?
Odgovor je “ležal za prvim ovinkom”. V naravi.
Tako sem med mnogimi vsakodnevnimi sprehodi v naravi, ki ravno v tem času razkazuje vso svojo paleto barv in z njo barvo tako krošenj kot zemlje, odkrival mestni vrvež na gramoznih brezpotjih.
Na enem od sprehodov sem tako prišel do oljčnika, v katerem je v zavetju oljk stala miza s štirimi stoli. Prazna miza in prazni štirje stoli lepo postavljeni v krogu okoli nje. Kovinski. Barvani. Lepo oblikovani. Kot da so tudi oni pribežali iz praznega mesta v naravo. A praznini niso mogli ubežati.
TOUCH // October 2020
When I found out about the title of the October theme, I very quickly began to realize how important a part of life touch is. How real life is one gigantic organic mosaic made up of countless touches. From "ordinary" physical "contacts" to almost divine touches.
So I chose a photo of a person whose coming into the world touched me so much that it completely changed my life and thus opened the way to a whole new world of touches that I had hardly known before. The touches that happen every day and yet are so unique that they are unrepeatable and leave an indelible mark on us. In the photo, I captured the satisfaction on the face with a sunny touch on a warm autumn day and finally presented it in a slightly different less normal light than anyone would expect. By doing so, I may have indicated that the times in which we live are also less normal, but touch can be the source of energy that feeds us and gives us strength for the future. |
SLO // DOTIK
Ko sem izvedel za naslov oktobrske teme, sem se zelo hitro začel zavedati, kako pomemben del življenja je dotik. Kako je dejansko življenje en gromozanski organski mozaik, sestavljen iz nešteto dotikov. Od “čisto običajnih” fizičnih “kontaktov” do skoraj božanskih dotikov.
Tako sem izbral fotografijo na kateri je oseba, katere prihod na svet se me je tako dotaknil, da je popolnoma spremenil moje življenje in mi s tem odprl pot v popolnoma nov svet dotikov, ki jih prej skorajda nisem poznal. Dotikov, ki se dogajajo vsak dan in vendar so v svoji vsakdanjosti tako enkratni in edinstveni, da so neponovljivi in puščajo v nas neizbrisen pečat.
Na fotografiji sem tako ujel zadovoljstvo na obrazu ob sončnem dotiku na topel jesenski dan in ga na koncu predstavil v malo drugačni manj normalni luči, kot bi si slehernik pričakoval. S tem pa mogoče nakazal, da so tudi časi v katerih živimo manj normalni, vendar so ravno dotiki lahko tisti vir energije, ki nas hrani in daje moč za naprej.
Ko sem izvedel za naslov oktobrske teme, sem se zelo hitro začel zavedati, kako pomemben del življenja je dotik. Kako je dejansko življenje en gromozanski organski mozaik, sestavljen iz nešteto dotikov. Od “čisto običajnih” fizičnih “kontaktov” do skoraj božanskih dotikov.
Tako sem izbral fotografijo na kateri je oseba, katere prihod na svet se me je tako dotaknil, da je popolnoma spremenil moje življenje in mi s tem odprl pot v popolnoma nov svet dotikov, ki jih prej skorajda nisem poznal. Dotikov, ki se dogajajo vsak dan in vendar so v svoji vsakdanjosti tako enkratni in edinstveni, da so neponovljivi in puščajo v nas neizbrisen pečat.
Na fotografiji sem tako ujel zadovoljstvo na obrazu ob sončnem dotiku na topel jesenski dan in ga na koncu predstavil v malo drugačni manj normalni luči, kot bi si slehernik pričakoval. S tem pa mogoče nakazal, da so tudi časi v katerih živimo manj normalni, vendar so ravno dotiki lahko tisti vir energije, ki nas hrani in daje moč za naprej.
RESERCH // September 2020
The photo was taken while exploring the seaside area of the Fishing Village on a sunny September Saturday, as an intergenerational interaction of discovering old things in a new light. While exploring, my “research assistant” and I came across an abandoned truck that, in its heyday, most likely explored the winding country roads of the Trieste and Gorizia regions. Well, today, the vehicle is left to be explored by various researchers from the animal world and, of course, humans, if we indulge and disregard the social boundaries and norms that all too often prevent us from exploring with full lungs. At the same time, photography reminds us that it is sometimes necessary to leave something unexplored and that if we are already researching, this research should be responsible to the environment and others around us. It all too often happens that in the end, researchers remain the ones we research in order not to become just a cobweb on the artifacts of research into the past.
|
SLO // RAZISKOVANJE
Fotografija je nastala ob raziskovanju obmorskega okoliša Ribiškega naselja na sončno septembrsko soboto, kot medgeneracijska interakcija odkrivanja starih stvari v novi luči. Med raziskovanjem sva z mojo “pomočnico-raziskovalko” naletela na zapuščeno tovorno vozilo, ki je v svojih boljših časih zelo verjetno raziskovalo vijugaste podeželske ceste tržaške in goriške pokrajine. No, danes se vozilo pusti raziskovati različnim raziskovalcem iz živalskega sveta in seveda ljudem, če se prepustimo in odmislimo na družbene meje in norme, ki nam vse prepogosto preprečujejo da bi raziskovali s polnimi pljuči. Obenem nas fotografija opominja, da je mogoče kdaj tudi potrebno kaj pustiti neraziskano in da, če že raziskujemo naj bo to raziskovanje odgovorno do okolja in drugih okoli nas. Vse prepogosto se namreč zgodi, da na koncu ostajajo raziskovalci tisti, ki jih raziskujemo z namenom, da ne postanemo tudi sami le še pajčevina na artefaktih raziskovanj preteklosti.
Fotografija je nastala ob raziskovanju obmorskega okoliša Ribiškega naselja na sončno septembrsko soboto, kot medgeneracijska interakcija odkrivanja starih stvari v novi luči. Med raziskovanjem sva z mojo “pomočnico-raziskovalko” naletela na zapuščeno tovorno vozilo, ki je v svojih boljših časih zelo verjetno raziskovalo vijugaste podeželske ceste tržaške in goriške pokrajine. No, danes se vozilo pusti raziskovati različnim raziskovalcem iz živalskega sveta in seveda ljudem, če se prepustimo in odmislimo na družbene meje in norme, ki nam vse prepogosto preprečujejo da bi raziskovali s polnimi pljuči. Obenem nas fotografija opominja, da je mogoče kdaj tudi potrebno kaj pustiti neraziskano in da, če že raziskujemo naj bo to raziskovanje odgovorno do okolja in drugih okoli nas. Vse prepogosto se namreč zgodi, da na koncu ostajajo raziskovalci tisti, ki jih raziskujemo z namenom, da ne postanemo tudi sami le še pajčevina na artefaktih raziskovanj preteklosti.